Kako je nogomet postal to, kar je danes? Vse se je začelo z drugačnimi pravili

V londonski gostilni Freemasons' Tavern je 26. oktobra 1863 potekalo srečanje predstavnikov nogometnih klubov, na katerem so začeli oblikovati enotna pravila. Decembra so po več sestankih sprejeli prvih 13 pravil angleške nogometne zveze. Prepovedani sta bili nošenje žoge z rokami in spotikanje oziroma brcanje nasprotnikov. Določili so velikost igrišča in gola, dolžino 200 jardov in širino 100 jardov za igrišče ter za gol dve vratnici, oddaljeni 8 jardov, prečke pa še ni bilo. Določili so začetni udarec s sredine igrišča in pravila za ponovni začetek po zadetku. Gol je veljal, če je žoga prešla med vratnicama, ne glede na višino, če ni bila vržena, nošena ali udarjena z roko. Določili so način izvajanja avta. Pred letom 1863 so nekatera pravila dovoljevala tek z žogo v rokah in brcanje nasprotnikov. Nogometni klub Blackheath, ki je zagovarjal pravila igranja z roko in spotikanje nasprotnikov, se je zaradi nesoglasij umaknil iz zveze. In da bi bile stvari povsem jasne, je bila leta 1871 ustanovljena ragbi zveza Rugby Football Union in ragbi je postal neki drug šport.

Čeprav so želeli iz nogometa narediti najbolj razumljivo igro na svetu, so imeli skozi zgodovino ves čas težave s prepovedanimi položaji. Še danes veliko gledalcev ne razume tega dela igre. Leta 1866 so pravilo pravzaprav zelo omilili. Če je bilo po osnovnih pravilih določeno, da je bil vsak igralec, ki je bil pred svojim soigralcem, ki je imel žogo, v ofsajdu, so nova pravila določala, da je bila takšna podaja dovoljena, če so bili med napadalcem in golovo črto trije nasprotni igralci. S tem pravilom so hoteli pritegniti k zvezi novi javni šoli (Westminster in Charterhouse).

Pravila o igralcu, ki lahko igra z roko, so veliko spreminjali. Osem let po sprejemu prvih pravih pravil so se odločili, da se vseeno vrnejo k osnovam, ampak le delno. Uvedli so igralca, samo enega, ki je lahko igral z roko. Podobno vlogo ima danes v moštvih vratar, a je imel igralec po pravilih iz leta 1871 veliko širše pristojnosti in ga niso omejevali zgolj na območje v bližini svojega gola. Pravilo so popravili leta 1887, ko so vratarju prepovedali igrati z roko na nasprotnikovi polovici, in leta 1912, ko so uporabo rok dokončno drastično omejili na lasten kazenski prostor.

Leta 1872 so spremenili še nekaj pravil, ki naj bi izhajala iz določil, ki so jih uporabljali na tekmah v Sheffieldu. Uvedli so udarec iz kota, a še ne prav v vseh primerih. Uvedli so tudi pravilo o posrednem prostem strelu, kot nekakšno blago kazen za igranje z roko v nasprotju s pravili. V nasprotju z neposrednim prostim udarcem žoga ni smela neposredno v gol, ne da bi se je prej dotaknil še drug igralec. Spremenili so tudi malce teniško pravilo o menjavi strani po doseženih golih, tako ekipi po vsakem zadetku nista več zamenjali strani.

Popularna enajstmetrovka je bila med člani angleške zveze izglasovana 25 let po prvih pravilih. Nobena druga kazen do takrat ni bila tako usodna ali tako odločilna, saj so se morali strelcu umakniti vsi drugi nogometaši. Pred tem so igralci včasih namenoma storili prekršek ali z roko ustavili žogo, ki bi sicer skoraj zagotovo končala v golu. Zamisel je predlagal William McCrum, vratar in poslovnež iz Milforda na Irskem. Izvajalec je lahko žogo postavil kjer koli na namišljeni črti 12 jardov od gola. Vratar pa se mu je lahko približal do šestih jardov.

16. junija 1902 so na sestanku IFAB (mednarodne nogometne organizacije) v Grand hotelu v Scarboroughu v Angliji sprejeli novo rešitev o merah kazenskega prostora. Z novim pravilom so označili območje, ki sega 18 jardov oziroma 16,5 metra v igrišče. S tem so jasno določili prostor, znotraj katerega se prekrški branilcev kaznujejo z neposrednim prostim udarcem oziroma z enajstmetrovko. Uvedli so tudi točko za enajstmetrovko in manjši prostor pred golom, danes imenovan tudi vratarjev prostor, in predvsem zelo olajšali delo sodnikom.

Leta 1925 so konkretno poenostavili pravila pri ofsajdu, a še veliko pomembnejše pravilo je sicer v tistih časih konservativni svetovni nogomet sprejel leta 1958, ko so začeli dovoljevati eno menjavo na tekmo, a samo, če je šlo za nadomestitev poškodovanega igralca. Ne utrujenega, samo poškodovanega. Potem je minilo dolgih 12 let, da so na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Mehiki dovolili dve menjavi. Tudi nepoškodovanih nogometašev. V naslednjih letih se je število menjav povečevalo, zdaj jih lahko moštva zamenjajo pet na tekmo.

Pred letom 1970 so sodniki igralce zgolj ustno opozarjali na njihove prekrške, na svetovnem prvenstvu leta 1970 pa so kartoni postali praksa, sicer pa na prvenstvu ni bilo nobene izključitve, zato je prvi igralec, ki je dobil rdeči karton na svetovnem prvenstvu, pravzaprav Čilenec Carlos Caszely, ki so ga z rdečim kartonom izločili v Berlinu na tekmi Zahodna Nemčija – Čile leta 1974, na svetovnem prvenstvu v Zahodni Nemčiji. Kartoni niso bili nova kazen, temveč poenostavitev za sodnike in konec koncev tudi za gledalce, ki tako lažje spremljajo tekme.

Do leta 1992 je bila ena od bolj znanih taktik zadrževanja žoge podajanje vratarju. Vratar je žogo vzel v roke in potem malce premišljeval, potem pa počasi nadaljeval. Leta 1992, po prvenstvu leta 1990, kjer je bilo veliko zadrževanja žoge, so pravila spremenili in vratarji lahko ujamejo z rokami samo žoge, ki so podane z glavo, prsmi ali z nogo od kolena navzgor. In igra je postala bolj tekoča. Branilci so morali postati previdnejši pri podajah nazaj. Pa tudi vratarji, ki morajo zdaj znati bolje igrati nogomet z nogama, so postali aktivnejši del igre.

Leta 2018 so na svetovnem prvenstvu v Rusiji prvič uporabili sistem VAR (Video Assistant Referee), videopomoč sodnikom. Želeli so zmanjšati število velikih sodniških napak, predvsem pri zadetkih in enajstmetrovkah ter izključitvah. Videopomoč izvajajo sodniki ob pomoči množice kamer, je pa res, da sistem ni poceni in ga na tekmah nižjega nivoja še ne uporabljajo. Zgodovinska prva tekma, na kateri je sodnik (Andrés Cunha iz Urugvaja) popravil svojo odločitev in po posredovanju VAR dosodil enajstmetrovko, je bila Francija – Avstralija (2: 1).