V Sloveniji je županov, za katere so volilci doslej vsakič ocenili, da so nenadomestljivi, pet, med njimi pa ni nobenega iz mestnih občin. Staroste lokalnega vladanja so župan občine Goriška brda Franc Mužič, Matjaž Švagan, ki načeluje občini Zagorje ob Savi, Franc Čebulj, župan občine Cerklje na Gorenjskem, Branko Kidrič iz občine Rogaška Slatina in Martin Mikolič, ki od leta 1994 vodi občino Rogatec.
Lastnosti vodilnih
Tako dolgo županovanje ima seveda svoje prednosti. Po toliko letih občino in ljudi poznaš do obisti. Uspešno lahko zaključuješ projekte, ki si si jih zastavil v prejšnjem ali prejšnjih mandatih. Poznaš državni in evropski birokratski ustroj, veš, kam in koga poklicati, da bi stvari morda vendarle stekle hitreje. Znaš tudi reševati spore in miriti nezadovoljne občane, pomagati in svetovati. Seveda pa to s sabo prinese tudi nevarnosti, kot so klientelizem, nepotizem in korupcija.
Kot pojasnjuje prof. dr. Aleksander Aristovnik s Fakultete za upravo, dolgoletne župane praviloma opredeljujejo močna osebna prepoznavnost, dobro poznavanje lokalnega okolja in neposreden stik z občani. »Običajno so zelo pragmatični, dobro poznajo občinsko upravo ter imajo razvite povezave z državnimi institucijami, gospodarstvom in lokalnimi društvi. Volilci jih pogosto ocenjujejo po vidnih projektih, kot so ceste, vrtci in komunalna infrastruktura, manj pa po strankarski pripadnosti. Toda z vsakim mandatom se povečujejo politične povezave in prednost aktualnega župana, zato je resnih protikandidatov pogosto vse manj. Če ob tem oslabijo nadzor, preglednost in politična konkurenca, lahko dobimo 'lokalnega šerifa', ki občino obravnava skoraj kot svoj osebni prostor oblasti,« pravi Aristovnik.