Leta 1525 je Evropo najbolj zaznamoval vrhunec »nemške kmečke vojne« (1524–1526). Kot je ob njeni 450-letnici (1975) opozarjal nizozemski zgodovinar Heiko Oberman, je ustaljeno poimenovanje trikrat problematično: vojne niso bile samo nemške, niti v smislu zamejenosti na nemška govorna območja niti v smislu zamejenosti na Sveto rimsko cesarstvo. Niso bile samo kmečke, saj je duh upiranja zajel tudi rudarje in obrtnike. In ni šlo samo za vojne spopade, saj so se napetosti v znatni meri razreševale s pogajanji.
V širši perspektivi je pojav predstavljal epizodo v največjem evropskem ljudskem uporu pred francosko revolucijo. Puntarstvo je sporadično vzkipevalo že nekaj desetletij pred tem in še nekaj desetletij po tem. Če od tu, kjer pišem ta sestavek, pogledam proti jugu, vidim deset kilometrov oddaljen hrib, kjer so se leta 1515 uprli slovenski kmetje. Prav ta primer krutega obračuna z gospodo je olepšano upesnil Anton Aškerc: »Na delo!« – iz grl stó po gradu grmí – »Da zvéste, kjé hlebec vaš beli zorí: Na hrastu ali na hruški.«
Tedaj je bil to še boj za staro pravdo. Odkar pa je Luter vznemiril Evropo s klicem po reformaciji Rimskokatoliške cerkve (RKC), so uporniki svoje zahteve predstavljali kot boj za božjo pravičnost, ki ima upravičenje v evangelijih. Predvsem v katoliških okoljih, kjer reformacija ni ublažila vsaj dela nezadovoljstva, se je razširil (po Obermanu) »evangelij nepokornosti«. Že samo glede na to je bil Luter vpleten v burno dogajanje, v katerem so »trpeli vsi«, kot je v spisu O nemški kmečki vojni ugotavljal Friedrich Engels.
