Od uvodoma navedenih občutkov do vtisov znosnosti. Nekateri stvariteljem očitajo trošenje časa ob kadrih, kot je priprava kave, vendar v primerjavi s povprečno dolgoveznimi slovenskimi filmi v prvem delu Trezorja nismo bili deležni obilice praznega teka. Tudi jezik se zdi znosen, enako filmski liki, z izjemo policistov z neprepričljivimi pričeskami, ki se ne zdijo skladne s 7. členom pravilnika o »uniformi in nadomestilih«. Vprašanje je, kam se bo odpeljala zgodba, toliko bolj, ker se naslanja na dejanski dogodek, rop SKB leta 2005, ki se je zgodil v noči z 31. oktobra na praznični 1. november.
428 sefov
Naj obnovimo. Na predvečer praznika sta v prostore banke na Bavarskem dvoru vstopila moška, ki sta razorožila par varnostnikov in izklopila videonadzor, nakar so se jima pridružili še trije sodelavci. Čez noč so izpraznili 428 sefov od 1800, kolikor jih je bilo polnih, medtem ko je bilo vseh sefov 3000. Praznih sefov se niso dotikali, kar je dajalo misliti, da so imeli notranjo informacijo. Odpirali so jih z varilnim aparatom, ki so ga pripeljali s kombijem fiktivnega čistilnega servisa. Vzeli so predvsem denar in nakit. Najprej se je govorilo o šestnajstih milijonih evrov, kasneje je vrednost nakradenega narasla na triintrideset milijonov.