Na to njegov sin Edmund odgovori: »To je pač neumnost ljudi: kadar nam sreča uide, dolžimo za svoje nesreče Sonce, Luno in zvezde, kakor da bi morali biti podleži, kakor da nas nebo sili k norosti, moč planetov pa, da smo pijanci, lažnivci in prešuštniki. Sijajen izgovor za človeka, da za svojo kozlovsko naravo obtožuje zvezde!« Zatem se zaupa bratu Edgarju: »Sam pri sebi sem nekaj tuhtal o prerokbi, ki sem jo bral zadnjič in ki govori o posledicah teh mrkov.«
Ta prizor shakespearologom veliko pomeni, ker so prav po zaslugi Gloucestrovih »nedavnih sončevih in luninih mrkov« – in po Edmundovi repliki o »prerokbi, ki jo je bral zadnjič in ki govori o posledicah teh mrkov« – lahko natančno določili čas, ko je William Shakespeare pisal svojo znamenito tragedijo. Dvakratni mrk v razmiku samo šestnajstih dni so v času njegovega življenja doživeli samo enkrat, v Londonu leta 1605 – delni lunin mrk 27. septembra in popolni sončni mrk 12. oktobra – kar jasno kaže, da je vrstice o nedavnih mrkih Shakespeare pisal jeseni 1605.