Na Veliki, Mali in Gojški planini se tudi letos pase skoraj 500 glav živine. Krave in pastirji niso le del privlačne turistične podobe, ki vsako leto privabi množice obiskovalcev, temveč so predvsem varuhi kulturne krajine. S pašo preprečujejo zaraščanje, ohranjajo odprte pašnike in podobo prostora, ki so ga skozi stoletja oblikovale generacije pred njimi. Toda za idiličnimi podobami se skriva precej manj romantična resničnost.
Pastirstvo na Veliki planini počasi izginja. Število pastirjev vztrajno upada, mladi se za tak način življenja le redko odločajo, kratka pašna sezona pa ne omogoča varne celoletne zaposlitve. Lani je bilo na planini še dvanajst pastirjev, letos jih vztraja le še devet. »Včasih nas je bilo tukaj gori po trideset. Vsaka koča je imela svojega pastirja. Zdaj pa smo na planini ostali samo še stari. Nas je manj kot deset,« pripovedujejo.
In prav v tem je največji paradoks Velike planine. Obiskovalci prihajajo po pristnost, po občutek, da so za nekaj ur stopili v preteklost, a ta pristnost ne nastane sama od sebe. Za njo so zgodnja jutra, trdo delo, odpovedovanje in ljudje, ki se kljub vsemu še vračajo. Med njimi je tudi Fani Zabršek.
Fani – obraz planine, ki še vedno sprejema ljudi
Pred njeno bajto v planšarskem naselju nas na mizi pričakajo žganci in kislo mleko. To je prizor, ki ga obiskovalci Velike planine iščejo – domačnost, preprostost in občutek, da so prišli nekam, kjer čas teče počasneje. Fani je danes najstarejša pastirica na Veliki planini. Pri 86 letih ostaja ena najbolj prepoznavnih oseb planine, vendar njena vloga ni več enaka kot nekoč. Leta so naredila svoje, zato najtežjih opravil ne opravlja več sama. Njena moč je danes drugje. Je tista, ki obiskovalcem odpre vrata bajte, pove zgodbo, ponudi domači izdelek in ohranja spomin na način življenja, ki počasi izginja.
Na planino je prišla zaradi življenja, ki je bilo povezano s kmetijo. Sprva je bil za delo odgovoren njen mož. Ko mu zdravje ni več dopuščalo, je prevzela ona. »Ko je mož nekega dne prišel iz štale in rekel, da ne more več sesti na stol, da bi pomolzel krave, je prišel čas, da ga sama zamenjam na planini. Bilo je pred nekaj več kot desetimi leti,« pove preprosto. V njenem glasu ni pritoževanja. Samo dejstvo, da je bilo treba delo na planini nadaljevati.
Danes je njena bajta prostor srečevanja. K njej prihajajo domači in tuji obiskovalci, mnogi prvič okusijo kislo mleko, žgance ali trnič – tradicionalni velikoplaninski sir, ki je postal eden od simbolov planine. »Na začetku sem bila edina, ki sem na planini izdelovala trnič. Danes ga lahko turisti kupijo pri vsakem pastirju, ki se mu ljubi ukvarjati s turisti in ki ima čas, da jim postreže z izdelki, ki jih naredi na planini,« pove med tem, ko s humorjem poskuša mlada italijanska turista prepričati, da je trnič pravzaprav ženska dojka. »Ker vsak trnič izdelam ročno, vsak nosi svojo zgodbo,« pove in da vedeti, da so v njem znanje žensk, ki so ga izdelovale pred njo, vzorci, ki se prenašajo skozi generacije, in spomin na čas, ko je bila planina predvsem prostor dela in preživetja.
Ivanka – ženska, ki drži planino odprto
Če je Fani obraz in srce bajte, je Ivanka Hribar še ena tistih, ki skrbijo, da Velika planina sploh ostaja takšna, kot jo poznamo. Pri Fani pomaga že deveto leto. Na planino ni prišla zato, ker bi morala. Prišla je, ker si je želela tega življenja. »Otroci so mi za 50. rojstni dan uredili, da grem na planino kot pastirica,« pove. Najprej je prihajala za nekaj dni, kolikor ji je dopuščala služba. Danes, ko je upokojena, ostaja dlje. Planina ji pomeni mir in stik z naravo. »To ni garanje, to je užitek. To je zame sprostitev. Uživam, da sem tukaj, da pomolzem kravico in da s Fani skupaj izdelujeva trnič. Če seveda ostane kaj mleka,« pove Ivanka in ponosno pokaže na certifikat, ki ga je dobila na delavnici izdelovanja trničev.
Predvsem od vročine vidno utrujena Ivanka dobro ve, da lepota življenja na planini ni brez dela. Tistega dne se je vračala iz Tihe doline, kjer je skupaj z možem in drugimi pastirji opravljala tlako – delo, ki ga obiskovalci skoraj nikoli ne vidijo. »Delali smo od osmih do enih,« pove. »Odstranjevali smo zarast, žagali mlade smreke, čistili pašnike in skrbeli, da se planina ne spremeni v gozd,« doda in pokaže na zgarane in poškodovane roke. »Danes sem odstranjevala odžagane smrekove veje, odstranjevala porezane bodeče neže. Vse zato, da imajo krave pašnik.« Med pogovorom prizna, da je delo pri tako visoki temperaturi težko. »Z možem sva bila najmlajša. Najstarejši pastir, ob boku katerega sem delala, pa jih šteje 87.«
To je delo, brez katerega ne bi bilo podobe Velike planine, ki jo vsi poznamo. Ljudje vidijo zelen travnik. Ne vidijo ur dela, preživetih na vročini, z rokami v grmovju in s pogledom v tla. »Ko prideš sem gor, misliš, kako je lepo, kako je luštno. Koliko moraš pa vstajati in se matrati za te stvari, tega pa ljudje ne vejo,« pove in doda, da se ji dan navadno začne že pred peto uro zjutraj. »Pomolzem kravo in nato počistim štalo. Krave so zdaj, ko je lepo vreme, čez noč zunaj, znotraj ograje.«
Čeprav je pastirjev manj, med njimi še vedno ostaja nekaj, kar je bilo značilno za planino od nekdaj – povezanost. Pastirsko življenje ni bilo nikoli samo delo. Bilo je tudi druženje, pomoč in občutek skupnosti. »Pozno popoldne, ko turisti zapustijo planino in se vrne mir, se radi podružimo. Brez harmonike in petja. Samo klepetamo,« pove Fani in v smehu spomni, da glede na starost pastirjev, ko se znoči, vsi najraje spijo.
Sodobni pastir ni več samo pastir
Tudi pastirsko življenje se je skozi desetletja spremenilo. Nekoč so si v bajtah svetili s svečami, danes imajo številni stanovi sončne celice. Elektriko uporabljajo za razsvetljavo in hladilnike. Urejena sta tudi zbiranje odpadnih voda in osnovna infrastruktura, ki nekoliko olajša bivanje. Toda bistvo ostaja enako. Življenje se še vedno ravna po živini in naravi. Sodobni pastir ni več samo človek, ki pase krave. Je kmet, sirar, turistični delavec, pripovedovalec in varuh dediščine. Ko pridejo obiskovalci, mora znati razložiti zgodbo planine, predstaviti izdelke in pokazati, zakaj je ta prostor drugačen. »Jaz vse povem po domače. Ne znam nobenega tujega jezika. Če komu kaj ni jasno, ima zunaj slikice in pove, kaj bi rad,« se zaradi sprva zmedenih turistov prav nič ne vznemirja Fani.
Največji problem ostaja preprost: od nekajmesečne pašne sezone je težko preživeti. Pastir mora biti poleti ves čas na planini. Tisti, ki imajo redno službo, si večmesečne odsotnosti pogosto ne morejo privoščiti. Tisti, ki imajo manjše kmetije, pa samo od prihodkov, ustvarjenih v nekaj poletnih mesecih, ne morejo živeti vse leto. Zato pastirstvo postaja vse bolj redek poklic.
»Mladi ne bi več pasli. Težko je. Zjutraj moraš zgodaj vstati, molsti in iti za živino. Če dežuje, si moker, če je sonce, te žge,« med lupljenjem jabolk za jabolčni štrudelj, ki si ga bo z Ivanko in njenim možem privoščila po kosilu, pove Fani. Medtem se na štedilniku, v katerega je pred našim prihodom vrgla nekaj drv, greje zajčja obara.
Na planini se pozna tudi podnebje. Suša pomeni manj trave in manj mleka. Krave potrebujejo dovolj hrane in vode, sicer je tudi pridelka manj. Za izdelavo sira, skute in drugih izdelkov je potrebnega veliko časa. »Sir mora zoreti približno en mesec. Včasih smo delali pozno v noč,« pove in doda, da imata z Ivanko zdaj na planini samo eno molznico, zato skute in sira ne pridelujeta. »Kar ostane mleka, ga porabiva za trniče.« In tega obiskovalec ne vidi. Vidi samo končni izdelek in ceno, ki jo pastirji postavijo.
Kaja Podržaj – sodobna Pehta Velike planine
Velika planina pa ni samo zgodba pastirjev. Je tudi prostor ljudi, ki jo doživljajo drugače. Kaja Podržaj je ena od njih. Nekateri ji zaradi znanja o rastlinah pravijo kar sodobna Pehta. Sama se temu nekoliko nasmehne. »Ne čutim, da sem Pehta. Ona je bila res velika. Mogoče bom Pehta, ko bom stara 70.«
Pri tem ne govori o letih, ampak o modrosti. Kaja je na Veliki planini odraščala. Njena družina je bila z njo povezana več generacij. Njen ded Miha Habjan, že pokojni gorski reševalec, ji ni predal samo hiške, ampak predvsem pogled na svet. »Naš dedi in kasneje tudi oči sta bila pravljičarja. Tako sem sama celo otroštvo preživela s tem, da sem gledala, kje se bo pojavila kakšna bela deklica, dolgi mož ali škratje.« In prav ta občutek povezanosti z naravo jo spremlja še danes. Po študiju umetnosti in teologije je svojo pot našla v rastlinah. V dolini ima cvetličarno, na planini pa nabira zelišča. Ne zanima je samo njihova zdravilna moč, ampak njihove zgodbe. »Vsaka rastlinica ima svojo zgodbo. One tukaj rastejo, one tukaj živijo. Mi pridemo pa gremo.«
Njene najljubše rastline niso redke ali eksotične. »Moji najljubši rastlini sta regrat in kopriva. Vsi se ju hočejo znebiti, v resnici pa sta eni najmočnejših ljudskih tradicionalnih zelišč.« Ne preseneti, ko pove, da vsako rastlino proučuje posebej. »Izberem si eno rožo in se potem en mesec ukvarjam samo z njo. Z botaničnega, kemičnega, mitološkega, simbolnega in verskega vidika.«
Njeni čaji nastajajo počasi. Rastline nabere na planini, kjer jih posuši in ročno zapakira. »Tukaj ne gre za tovarniško produkcijo.« Vsaka škatlica je košček kraja, ki ga ljudje lahko kupijo v Sladkem kotu, nekaj deset metrov od njene bajte, in odnesejo s planine domov.
Planina bo ostala, če bodo ostali ljudje
Velika planina danes živi med dvema svetovoma. Med turistično podobo, ki jo občudujejo obiskovalci, in resničnostjo ljudi, ki jo vsak dan vzdržujejo. Med razgledom in težko tlako. Med zgodbo o preteklosti in vprašanjem, kdo jo bo nadaljeval. Fani v svoji bajti še vedno ponuja okus tradicije. Ivanka z možem skrbi za to, da se pašniki ne izgubijo. Kaja v travah in cvetlicah išče zgodbe, ki so jih poznali že naši predniki. Tri ženske, tri različne poti, ena skupna ljubezen do prostora. Kajti Velika planina niso samo lesene bajte, kravji zvonec in lep razgled. Je delo ljudi. In dokler bo nekdo zgodaj zjutraj vstal, odprl vrata hleva, očistil pašnik, skuhal žgance, naredil trnič ali poslušal zgodbo rastline, bo planina ostala živa.