Razen – Nata. Tudi ta se je začel kot vsako drugo zavezništvo, vendar je njegov razvoj skozi desetletja poleg vojaške pridobival vse pomembnejšo politično dimenzijo.
Natovo vezivno lepilo so bile skupne vrednote demokratičnega sveta, ZDA in zahodne Evrope. Takšen politični Nato je zato lahko preživel konec vojaške nevarnosti Sovjetske zveze in razpad Varšavskega pakta ter nadaljeval svoje življenje kot posthladnovojna politično-vojaška dvoživka. Ne samo nadaljeval, širil se je na vzhod, sever in jug kot Nato 2.0. Svoj raison d'etre je iskal izven tradicionalnega operativnega območja na globalnem jugu. V odsotnosti neposredne vojaške grožnje je tudi sam vojaško atrofiral, kar se je odražalo v zmanjšanih obrambnih proračunih tako v Evropi kot tudi v ZDA. To je, skupaj s sosledjem globokih kriz (emigrantske, finančne in zdravstvene) ter krepitvijo iliberalnih nedemokratičnih ekstremno desnih političnih sil v ZDA in Evropi, privedlo do stanja, v katerem je danes zavezništvo – k počasnemu političnemu zatonu ob hkratni ekstremni vojaški krepitvi na preživeli hladnovojni paradigmi. Nastaja eksplozivna mešanica za jutrišnji transatlantski svet, za katero Evropa išče recept za obvladovanje.