Tista številka te družboslovno-humanistične revije je bila posebna v tem, da v njej niso bila objavljena »kritično marksistična« ali »postmarksistična teoretska razglabljanja«, pač pa smo objavljali urejene in avtorizirane prispevke z mednarodne okrogle mize Jedrske elektrarne – da ali ne?. Okroglo mizo je uredništvo revije dobra dva meseca pred tem organiziralo v dobro obiskani Štihovi dvorani Cankarjevega doma, ki je bila od sredine pa do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja tudi prostor, v katerem so se predstavljali, artikulirali in v medsebojnem kritičnem dialogu oplajali ideje in koncepti kasnejšega »levo liberalnega« političnega pola slovenske strankarske politike.
Kardeljev veliki met
Idejni oče mednarodne okrogle mize o jedrski energiji je bil predlani preminuli filozof in sociolog dr. Leo Šešerko. Na njej se je prvič, vsaj po drugi svetovni vojni, v Sloveniji zgodilo, da so v javnem prostoru, ki je v vseh pogledih presegal univerzitetne predavalnice ali prostore takšnih in drugačnih društev, na neko takrat zelo žgočo in vročo temo ene od ključnih razvojnih politik razpravljali do uradne linije te politike kritično nastrojeni domači in tuji strokovnjaki. Poleg takrat domači javnosti že dobro znanega kritika industrijsko-tehničnega »napredka« psihiatra dr. Huberta Požarnika, zagrebškega razvojnega ekonomista dr. Slavka Kulića in dveh britanskih »skrajno levičarskih« sociologov je na njej sodeloval in bil glavna zvezda nemški jedrski inženir Klaus Traube, nekdanji menedžer v nemški jedrski industriji ter eden njenih vodilnih nasprotnikov. Ker je bil lažno osumljen posredovanja tajnih informacij levičarski teroristični organizaciji Frakcija Rdeče armade, je bil v 70. letih žrtev nezakonitega prisluškovanja s strani nemške obveščevalne službe. V njegovi navzočnosti in ob prisotnosti dr. Mihaela Gabrijela Tomšiča, še enega do jedrske energije zelo skeptičnega strokovnjaka s praktičnimi izkušnjami na področju »miroljubne rabe atoma«, in kasnejšega ministra za energetiko v vladi Lojzeta Peterleta (in za kratek čas tudi v vladi Janeza Drnovška) so se zelo umirjeno, spoštljivo in zadržano vedli sicer zelo vase prepričani in arogantni takrat najbolj izpostavljeni slovenski jedrski fiziki in energetiki.