Rami G. Khouri: Predsednik Trump o svetu ne ve veliko, o Iranu pa zagotovo ne ve ničesar.

V prvih štirih tednih izraelsko-ameriških napadov je bila spremenjena podoba Irana in bližnjevzhodne regije. Z likvidacijami glavnih političnih in vojaških voditeljev je Benjamin Netanjahu s podporo Donalda Trumpa spremenil podobo vodstva islamske republike. Čeprav je bil uničen velik del iranskih raketnih zmogljivosti, je Teheran s kljubovalnostjo presenetil ameriškega predsednika in uresničil grožnjo, da s protinapadi na ameriške regionalne zaveznike ter tamkajšnjo energetsko infrastrukturo poskrbi za visoko ceno nadaljevanja vojne.

Jordansko-ameriški novinar Rami G. Khouri, eden največjih poznavalcev Bližnjega vzhoda, je pred svojim zdajšnjim domicilom v Bostonu lep del življenja preživel med Jordanijo in Libanonom. Pisal in urejal je Jordan Times in bejrutski Daily Star, prav tako je predaval na najboljši libanonski univerzi, Ameriški univerzi v Bejrutu. Od blizu je videl, kako se je regija spreminjala po šestdnevni vojni leta 1967 in se od takrat v svojem bistvu poglabljanja izraelske okupacije ni več spremenila. Za zdajšnjo vojno v Perzijskem zalivu pravi, da ne gre za pravo vojno, kljub temu pa se je zaradi nje ZDA v svetu močno zmanjšala verodostojnost. Benjaminu Netanjahuju je uspelo k njej z manipulacijami in lažmi napeljati Trumpa, ker Izrael sam takšne vojne ne bi mogel voditi. Prepričan pa je tudi, da bo iranski režim, čeprav morda nekoliko spremenjen, vojno vihro preživel.

Vedno je izvajal različne vrste manjših napadov in umorov v Iranu. Vendar Izrael sam nima zmogljivosti za izvedbo napada, ki bi imel kakršen koli trajen vpliv in s katerim bi bil zadovoljen, saj je Iran velika država. Kot smo videli, so tudi Iranci napad pričakovali. Nanj so se pripravljali. Svoje orožje in kritične sisteme so skrili. Do takšne vojne, kot je zdaj, je prišlo zaradi združene moči ZDA in Izraela. Izrael ne bi mogel sam izvesti takšnega napada, preveč je zapleten.

Ne gre toliko za ideologijo kot za osebnost. Predsednik Trump je na neki ravni zelo preprost človek. O svetu ne ve veliko, o Iranu pa zagotovo ne ve ničesar. Je človek, ki deluje v skladu z osebnimi odnosi, z ljudmi, ki jih ima rad ali jih ne mara. Je spontan. Odločitve sprejema sam, pogosto kar brez posvetovanja s strokovnjaki v vladi.

Trump se je z Netanjahujem srečal večkrat kot s katerim koli drugim voditeljem na svetu. Kadar koli se Netanjahu želi srečati v Beli hiši, dobi povabilo. Netanjahu je ugotovil, kako lahko vpliva na Trumpa in z njim celo manipulira, da izvede ta napad. Igral je na njegov ego, tudi s tem zagotovilom, da če bo odpravil tako imenovano grožnjo iz Irana, bo obveljal za enega največjih mož v zgodovini. Trumpa je prepričal o stvareh, ki preprosto niso bile resnične – da je Iran pripravljen izdelati jedrsko bombo in da ogroža Združene države. Vse to ni res. Celo ameriška obveščevalna služba pravi, da to ni res. A mu je vendarle uspelo.

Preprost odgovor je, ker Izrael želi, da se nadaljuje. Ne gre za to, da bi v ameriški administraciji obstajala velika težnja po nadaljevanju. Gre za to, da je Izrael dejansko sprožil to vojno in jo je pomagal načrtovati skupaj s Trumpom. Ta ideja, da ni več ciljev, ki bi jih bilo mogoče napasti, je nekoliko neumna. Obstaja namreč na stotine potencialnih ciljev, ki bi jih lahko napadli, če bi bili v resnični vojni s sovražnikom, ki vas resnično ogroža. Obstaja še veliko vojaških, civilnih, infrastrukturnih in komunikacijskih ciljev. Toda to ni resnična vojna.

Ton, ki ga Trump uporablja od začetka vojne, je zelo bahav. Po dveh dnevih je dejal, da so jih premagali, da so zmagali v vojni, da so ubili vse, kar je bilo mogoče ubiti. In 90 odstotkov tega, kar pravi, je nesmisel. Njegove besede so neresnične ali pa so le čustveno hvalisanje, da bi svetu pokazal, kako odličen človek je in kako odlična država so ZDA.

Torej njegovih besed ne smete jemati preveč resno, jemljite jih skoraj kot nekakšno poezijo oziroma domišljijo. Pozorni pa morate biti na to, kar počne, saj je to zelo pomembno. Sprožil je vojno, ki ima strašne posledice za ves Bližnji vzhod, zlasti v zalivskih državah, pa tudi za ves svet, kar zadeva Hormuško ožino, trgovino, nafto in druge zadeve.

Do tega prihaja zaradi različnih odnosov, ki jih ima vsaka država do ljudi na Bližnjem vzhodu, naj gre za Palestince, Irance, Libanonce ali kogar koli drugega. Za Izraelce je vsak, ki se upira ali izziva Izrael, sovražnik. Je cilj, ki ga je treba napasti in ubiti. Poglejte, kaj počnejo zdaj v Libanonu. Prihaja do množičnega ubijanja civilistov, vse zato, ker pravijo, da želijo uničiti Hezbolah. Vendar tega ne morejo doseči, prav tako kot niso mogli uničiti Hamasa po dveh letih genocida.

Trump je glede Irana ves čas ponavljal – pri tem pa je treba biti previden, saj njegove besede ne odražajo nujno njegovih dejanj –, da bi to raje rešil na diplomatski način, da bi se raje izognil vojni. Čeprav je diplomatska možnost obstajala, je ZDA niso izkoristile. To se je zgodilo predvsem zato, ker so Izraelci nenehno pritiskali in jih strašili ter mu govorili, kako velik človek je in da bi ga ob porazu Irana videli kot rešitelja sveta. Tako se za diplomatsko rešitev niso odločili, kar je še posebej škodljivo za Združene države. Zdaj imajo ZDA v svetu zelo malo verodostojnosti, celo med svojimi zavezniki. Če ameriški predsednik ali zunanji minister zdaj reče: »Lahko nam zaupate, to bomo storili,« bodo ljudje odgovorili: »Ne, ne moremo vam zaupati, saj ste se dvakrat pogajali z Iranci in jih nato napadli. Pogajali ste se s Hamasom, nato pa so napadli njihovega voditelja v Katarju.« Zato so ZDA izgubile zaupanje in verodostojnost pri ljudeh po vsem svetu, vključno s svojimi zavezniki.

Delno je to posledica dejstva, da ZDA ne delujejo izključno v lastnem interesu, temveč v imenu Izraela, ne da bi se poglobile v to, kaj se dogaja. Za Izrael pa so vsi Iranci, vsi Libanonci, vsi Palestinci, vsi Iranci grožnja, so teroristi, ki jih je treba ubiti. Zato Izrael neprestano ubija in ubija in ubija ter počne isto znova in znova. Prav zdaj, med najinim pogovorom, Izrael v Libanon pošilja še več kopenskih enot, da bi zasedel južni Libanon. In tam bodo ostali morda nekaj tednov, morda nekaj mesecev. Morda ga bodo spremenili v trajni del Izraela.

To so storili v Siriji in tudi v drugih delih Libanona. Že dvakrat ali trikrat prej so se tega lotevali in vedno so bili izgnani. Zdaj ponovno uporabljajo strategijo, ki se je izkazala za neuspešno. Še naprej jo izvajajo, ker ne znajo storiti ničesar drugega. Ubijajo ljudi, uničujejo družbe, misleč, da bo to te družbe, naj gre za Palestince, Libanonce, Sirce ali Irance, prisililo k podreditvi izraelskim željam.

In želja Izraela je zelo preprosta. Najprej si želijo živeti v varnosti, kar je povsem razumljivo. Vsi si želijo živeti v varnosti. Drugič, želijo razširiti meje Izraela, kar so storili v Siriji. To so storili že prej v Palestini. In to počnejo tudi zdaj. Tam je situacija bolj stabilna. Zato to želijo storiti tudi v Libanonu. In tretjič, želijo biti politični hegemon celotne, recimo, zahodne Azije.

Želijo narekovati, kako se morajo ljudje obnašati v Libanonu, Jordaniji, Siriji, Iranu, Iraku, v Jemnu – povsod v regiji. Želijo biti tisti, ki določajo pravila. Pravila pa so, da so varnost in interesi Izraela prednostna naloga v celotni regiji, tudi pred interesi, potrebami in pravicami vseh drugih. Takšno hegemonistično, imperialistično in kolonialistično ravnanje traja že stoletje. Zato Izraelci neprestano napadajo, čeprav so to storili že prej in jim ni uspelo. A ne znajo ničesar drugega kot napadati, ubijati, uničevati, zasedati in razčlovečiti ljudi, kot so to storili v Gazi. Nato pa pričakujejo, da bodo ljudje z njimi živeli v miru. To ne deluje. Človeška narava ne deluje tako.

Vidim veliko rešitev za konec vojne, vendar ne vidim nobene rešitve, ki bi uresničila to, kar želijo Izraelci in Američani, namreč da bo Iran politično in vojaško popolnoma poražen. Njihove jedrske zmogljivosti, ki so za miroljubne namene, kar je bilo jasno ugotovljeno v desetletjih inšpekcij, so uničene. Njihove rakete so uničene. Ni pa realno pričakovati, da se bodo njihova zavezništva s političnimi zavezniki v regiji, kot je Hezbolah, in strateškimi zavezniki, kot so jemenski hutijevci, končala.

Vojna se bo nekega dne končala tako, da bodo ZDA in Izrael ustavili napade. Nato je treba doseči nekakšen dogovor glede odškodnine in povračila škode. Izraelci in Američani morajo nekako nadomestiti Iranu vse uničenje, ki so ga povzročili. Ne morejo kar priti, uničiti vse to in reči: »Oh, okej, oprostite, vojna je končana, zdaj gremo domov.« O tem se je treba pogajati.

In potem se bo seveda ponovno pogajalo o celotni geopolitični ureditvi na Arabskem polotoku, v Zalivu ter po vsej zahodni Aziji oziroma na Bližnjem vzhodu. Glavni element tega je, da Izrael ne bo več glavni dejavnik, ki določa, kako se oblikuje politika v drugih državah. Trenutno Izraelci želijo, da vsaka država na Bližnjem vzhodu najprej oblikuje politiko, ki zagotavlja varnost Izraela. Šele potem lahko počnejo druge stvari, kot so medsebojni odnosi, odnosi z velikimi silami, trgovina in kar koli drugega želijo. Končati se mora torej kolonialni proces odločanja, ki je na Bližnjem vzhodu vladal približno sto let, dejansko od 20. let prejšnjega stoletja in rojstva sionizma ter začetka ustvarjanja države Izrael. Torej je to v mnogih pogledih antikolonialna vojna. In to je eden od razlogov, da toliko ljudi po vsem svetu podpira Palestince, ker to vidijo, še preden se je vojna začela, kot zadnjo veliko bitko za dekolonizacijo na svetu.

Fotografija: Brown University

Obstajajo nekatere podobnosti. Podoben je denimo strah v Izraelu, da je bil grožnja Irak in da je grožnja Iran. Da bi ta lahko nekega dne imel jedrsko orožje ali orožje za množično uničevanje, je strah, ki ni utemeljen z realnostjo. A kljub temu je strah. Čeprav obstajajo nekatere podobnosti med obema državama, ne bi rekel, da sta si zelo podobni. Iranci so na primer v tehničnem in političnem smislu veliko bolj izpopolnjeni kot Iračani. Učinkoviteje se tudi branijo, uporabljajo napredno tehnologijo in ustvarjajo politična zavezništva v regiji, kot so to počeli Iračani.

Hamas trenutno nima zmogljivosti. Vojaško so bili hudo poraženi. Niso v stanju, da bi se vključili v vojno, in mislim, da tega trenutno tudi ne želijo. Jemenski hutijevci so pripravljeni vstopiti v vojno, vendar tega še niso storili. Če se bo povečal pritisk za odprtje Hormuške ožine, bi lahko blokirali vrata Bab Al Mandab v Rdeče morje, kar bi imelo hude posledice za ladijski promet med Azijo ter Evropo in Severno Ameriko.

Mislim, da ni dvoma, da bodo sedanji politični sistem, režim in struktura moči bolj ali manj ostali takšni, kot so bili. Morda bodo pod površino obstajali nekoliko drugačni odnosi. Modžtaba Hamenej bo morda imel manj moči kot njegov oče Ali Hamenej. A podrobnosti, kaj se bo zgodilo, ne poznamo.

Revolucionarna garda bo ostala najmočnejši akter. Proces odločanja bo vključeval posvetovanja in sporazume med glavnimi frakcijami – torej med Revolucionarno gardo, parlamentom, političnim vodstvom, policijsko milico Basidž, poslovno skupnostjo in duhovniki. V Iranu obstaja šest glavnih skupin, ki se med seboj nenehno pogajajo, da bi dosegle sporazum o odločitvah, pri čemer ima pri sprejemanju odločitev zadnjo besedo vrhovni vodja. Mislim, da bo ta sistem verjetno ostal.

Trenutno morda prihaja do manjšega premika, ki zaradi narave vojne situacije daje Revolucionarni gardi nekoliko več moči. Vendar menim, da bomo v bistvu videli nadaljevanje sistema, vključno z avtokratsko naravo vlade. To pa ni vlada, ki bi se opirala na soglasje vladajočih ali voljo svojega ljudstva, čeprav imajo volitve, vendar so te precej nadzorovane, vsakega kandidata pa morajo odobriti različni verski organi. To torej niso popolnoma demokratične volitve. A dejansko nikoli niso bile mišljene kot mehanizem, s katerim bi vladalo ljudstvo.

V Iranu zagotovo vlada nezadovoljstvo. Veliko ljudi tega režima ne mara več. Ne želijo živeti v islamski republiki, ki jo vodijo duhovniki. Počakati bomo morali in videti, kako se bo to javno mnenje izražalo naprej. Če se bo gibanje širilo in bo postajalo vse večje ter bo predstavljalo večino Irancev, se bo zastavljalo vprašanje, kako naj uvedejo mehanizem, s katerim bi sistem liberalizirali, tako da bi imeli navadni državljani večji vpliv. Morda bodo imeli lokalne skupščine z več lokalne moči namesto ene velike zvezne vlade. Obstaja veliko načinov, kako se lahko sistemi liberalizirajo in postanejo bolj demokratični, bolj participativni in bolj odgovorni, če to želijo. Iranski režim ni izrazil nobene namere, da bi to storil, vendar je mogoče, da bo prisiljen to storiti, tako zaradi nenehnega gospodarskega pritiska kot tudi zaradi okoljskega pritiska, zlasti v zvezi z vodo, ki otežuje življenje vedno večjemu številu ljudi.

A tisto, kar Iranci sovražijo še bolj kot avtokratski režim, je, da prihajajo tuje sile in jim narekujejo, kaj naj počnejo, jih napadajo in jim ukazujejo, kako naj ravnajo. Imajo dovolj tujih sil. Želijo sami voditi svojo državo, kar je njihova pravica. Tega so zagotovo tudi sposobni. Zato bomo morali pustiti, da se kolo zgodovine zavrti, in počakati, kam nas bo pripeljalo.

Ne bližajo se novi državljanski vojni. Imeli so državljansko vojno, ki ni ničesar rešila, in tega ne bodo ponovili. So zelo pametni ljudje. Vendar pa v državi obstaja ogromno napetosti, ki so jih ustvarili Izraelci in Američani. Na Libanon izvajajo velik pritisk, naj vlada poskuša, kot pravijo, razorožiti Hezbolah. To je za libanonsko vlado ta čas nemogoča naloga. Nima niti moči niti vojske. Poleg tega bi to povzročilo ogromne napetosti znotraj države. Prišlo bi lahko do delitve vojske po šiitsko-sunitskih linijah. Prav tako pritiskajo za podpis nekakšnega mirovnega sporazuma z Izraelom, kar je prav tako nemogoče, dokler Izrael počne vse te grozne stvari v Palestini, Iranu, Libanonu in Siriji.

V Libanonu so izgnali 900.000 ljudi z njihovih domov. To je skoraj tretjina libanonskega prebivalstva. Prisilili so jih, da se preselijo. Tako poskušajo v Libanonu narediti nekaj podobnega, kot so naredili v Gazi, kar pomeni groziti ljudem, jih potiskati naokoli, jih premikati, prisiliti, da živijo v šotorih in trpijo. Hkrati se zdi, da svet glede tega ne stori ničesar.

Če Izraelce skrbi, da je Hezbolah sila, ki napada Izrael, je rešitev v tem, da Izraelci prenehajo biti sila, ki napada Libanon, pobija ljudi in zaseda ozemlja. To še vedno počnejo. Izraelci ponovno naletijo na meje tega, kar lahko stori njihova vojaška moč, ki je velika in ki jo uporabljajo znova in znova. Na Bližnjem vzhodu lahko ubijajo in uničujejo vse, kar hočejo. Nihče jih ne more ustaviti. A še vedno niso dosegli nobenega od svojih glavnih političnih ciljev v Libanonu, Palestini, Iranu ali kjer koli drugje. In je še več ljudi, ki so se zdaj pripravljeni boriti proti njim v Iraku, Jemnu in drugod.

Resnica je, da tega nihče zares ne ve, saj bi bilo treba biti tam na jugu in pregledati vsako jamo, vsako hišo in vsako klet, da bi ugotovili, kje ljudje hranijo kakšno orožje. A jasno je, da je Hezbolah sodeloval z libanonsko vlado že v prvi fazi, ker so mislili, da bo to pripeljalo do situacije, v kateri se bodo Izraelci popolnoma umaknili z juga in tako temu območju omogočili, da živi v miru, kar je velik razlog za podporo Libanoncev, za podporo šiitov Hezbolahu. A to se ni nikoli zgodilo. Izraelci, kot ponavadi, niso bili pošteni. Zavajali so. Niso se umaknili. Pod okupacijo so ohranili pet območij, ki so bila, kot pravijo, zanje strateško pomembna. Nadaljevali so napade na Libanon. Mislim, da je bilo od premirja konec leta 2024 okoli 1500 napadov na Libanon.

Torej je bil Hezbolah očitno pripravljen počasi slediti načrtom libanonske vlade, dokler bi to pomenilo resnično popoln umik Izraelcev in bi libanonska vlada bila sposobna braniti državo. Nobena od teh stvari se ni zgodila. Zato je Hezbolah obdržal svoje orožje in počne, kar počne. Ker če se Hezbolah ne bo boril proti Izraelu, se nihče ne bo boril proti njim in oni bodo zasedli ves Libanon. Vsem bodo rekli, naj zapustijo Bejrut. To bi storili. Ne bi oklevali, da bi to storili.

Spremembe so bile zgolj blage. Manj nastopajo v javnosti. Morali so preurediti svoje notranje mehanizme varnosti, obveščevalnih služb, odločanja, vodstva, logistike in poveljniških struktur, ker so se Izraelci vanje infiltrirali. Izraelci so zelo dobri v dveh stvareh: vohunjenju in ubijanju. A nobene od teh veščin ne morejo uporabiti za vzpostavitev miru, ki bi bil pravičen za vse. To je njihova velika tragedija.

Očitno je, da se je Hezbolah umaknil v ozadje, ker je bil leta 2024 precej prizadet. Potrebuje čas, da si opomore, ponovno vzpostavi moč in premisli, kakšna strategija je zanj najboljša. Zdi se, da ta ostaja ista kot doslej: če libanonska vlada ni sposobna in pripravljena zaščititi države, bodo morali to vlogo prevzeti oni.