Omejitve referendumskega odločanja se pogosto nazorno pokažejo prav pri kompleksnih infrastrukturnih in okoljskih vprašanjih. Ljudi se s tem načinom odločanja namreč zreducira zgolj na pasivne opazovalce, ki lahko izbirajo med možnostjo »za« in možnostjo »proti«, namesto da bi se jim omogočilo poglobljen razmislek in aktivno iskanje rešitev. Ta binarni pristop ne omogoča usklajevanja in zbliževanja pogledov, pa tudi preseganja strahov ne. Skupnost umetno deli na zmagovalce in poražence. Svojo vlogo pri vprašanjih, kot je sežigalnica, lahko referendum zavoljo tega odigra le, če postane del širšega procesa, v katerem ljudje dejansko sooblikujejo pogoje za reševanje problema. Kaj se zgodi, ko je uporabljen brez tega, pa nam kažejo izkušnje iz tujine. In te niso ne spodbudne ne prijetne.
Dediščina nezaupanja in sindrom NIMBY
Ko se v mestu pojavi predlog za gradnjo sežigalnice, se hitro prebudijo refleksi, ki niso nujno iracionalni – so pa pogosto nepovezani z vsebino projekta. Povprečen občan na takšen predlog ne gleda skozi tehnično ali ekonomsko prizmo, temveč skozi prizmo lastnih izkušenj z odločevalci in prostorom, v katerem odločevalci delujejo. Strah pred izpusti toplogrednih plinov, padcem vrednosti nepremičnin in povečanim prometom je razumljiv odziv – postane pa brez strukturiranega procesa hitro gorivo za politično mobilizacijo. Zgovoren primer tega je sežigalnica v Ivry-sur-Seine pri Parizu, ki je bila leta 2019 tarča obsežnih protestov in sindikalnih blokad, čeprav je bila ena tehnološko najsodobnejših v Evropi. Nasprotniki niso napadali tehnologije – napadali so postopek odločanja, ki jih je izključil. Visoko motivirane in dobro organizirane manjšine so tribune izkoristile kot platformo za širjenje tesnobe, medtem ko tiha večina ostane doma.