Če je človek gledal od strani – in od strani se vedno bolje vidi – je bila stvar jasna: po letu odkrite diplomatske vojne je bil sporazum kar naenkrat podpisan, čez noč, kot da bi šlo za ček v vrednosti dvajsetih evrov, ne pa za zgodovinski sporazum o mejah dveh držav, medtem ko sta onadva grulila kot golobčka, se stiskala drug k drugemu, se sprehajala z roko v roki in se trapasto nasmihala v brezhibno usklajenih oblekah: on z rdečo kravato, ona v rdeči obleki, ona v črnem suknjiču in belem puliju, on v črnem suknjiču in beli srajci. Če to ni bila ljubezen, potem še do danes, glejte, ne vem, kaj je. Ko sem ju gledal, sem se z vedro otožnostjo spominjal prve srednješolske ljubezni: sicer ste se tudi vi v gimnaziji prav tako afnali na ulici in ni vam bilo mar, kaj si mislijo mimoidoči. Gledal sem tako Jadranko, kako čaka, da Borut izstopi iz črne limuzine, kako se živčno nasmiha, si popravlja krilo in suknjič, kot vsaka hrvaška gimnazijka, medtem ko čaka, da se pojavi tisti frajer iz tretjega B. Medtem pa je Pahor v avtomobilu goltal peperminte.
Da, gospodje, nekdanji slovenski premier Borut Pahor in nekdanja hrvaška premierka Jadranka Kosor. Tako sem pred celimi sedemnajstimi leti, davnega leta 2009, pisal o njuni majhni javni skrivnostni nežni romanci in nenadoma podpisanem slovensko-hrvaškem sporazumu o arbitraži: premier Slovenije, ki je prek Hrvaške zahtevala izhod na odprto morje, in premierka Hrvaške, ki je prek Slovenije zahtevala vstop v Evropsko unijo, sta bila v skrivni ljubezenski zvezi! V nekih drugih državah bi bila to turboekskluzivna senzacionalna novica, v Sloveniji in na Hrvaškem pa je o tem iz nekega razloga na glas lahko govoril samo nekakšen tretjerazredni novinar, ki ga živi krst ne jemlje resno.