Njegova povprečna ocena znaša 2,22, kar je najnižja povprečna ocena, ki jo je v anketi Vox populi doslej prejel kateri koli predsednik državnega zbora. Pri čemer je od osamosvojitve leta 1991 do danes slovenskemu parlamentu predsedovalo 14 predsednikov in ena predsednica. Vox populi je javnomnenjska anketa, ki jo Dnevnik pri agenciji Ninamedia naroča od leta 1998 naprej. Prvi trije predsedniki državnega zbora, dr. France Bučar (ki je bil ob osamosvojitvi uradno še predsednik slovenske skupščine), Herman Rigelnik in Jožef Školč se zaradi tega na lestvico priljubljenosti politikov niso mogli uvrstiti, vsi preostali pa so se nanjo redno uvrščali.
V domala tridesetih letih je Vox populi postal zakladnica podatkov o političnem občutenju Slovenk in Slovencev. Telefonsko anketiranje, ki se v zadnjih letih izvaja v kombinaciji s spletnim, poteka vsak mesec, anketni vprašalnik pa že od začetka vključuje tri standardna vprašanja: o volilnih namerah, o uspešnosti dela vlade in, seveda, o priljubljenosti politikov. Anketiranci z ocenami od 1 do 5 ocenjujejo dvaindvajset politikov, ki se na lestvico uvrstijo z vsakoletno uvodno javnomnenjsko anketo. Dva najslabše ocenjena politika z lestvice vsak mesec izpadeta, naslednji mesec pa ju na lestvici nadomestita politika, ki so ju anketiranci največkrat predlagali.
Stevanovićeva zagata
Ta mesec, ko se je Zoran Stevanović proslavil z zelo nizko povprečno oceno 2,22, je najvišja povprečna ocena na lestvici znašala 3,67. Z njo je bila ocenjena predsednica republike dr. Nataša Pirc Musar, ki že tri leta na Voxovi lestvici priljubljenosti zaseda prvo mesto. Povprečne ocene 3 ali več so visoke ocene, saj politikom zagotavljajo uvrstitev v vrh lestvice priljubljenosti, med prvih pet. Analiza dolgoletnih podatkov Vox populi tudi pokaže, da so povprečne ocene, nižje od 2,5, slabe – prejemajo jih politiki, ki se na njihovi podlagi uvrščajo v drugo polovico lestvice priljubljenosti oziroma celo v njeno zadnjo tretjino. Toda če se tam znajdejo, na primer poslanec Žan Mahnič (2,02, julij 2026) ali njegova kolegica Katja Kokot (1,96, julij 2026), nekdanji poslanec Miha Kordiš (2,07, julij 2025) ali tudi že nekdanji član parlamenta Andrej Hoivik (1,94, julij 2025), je te ocene in uvrstitve politikov treba razumeti kot spričevalo politika o njegovi družbeni sprejemljivosti. Politiki skrajnih orientacij, političnih, kulturnih ali moralnih, se na lestvici priljubljenosti praviloma vedno znajdejo pri njenem dnu. Tudi Janez Janša se je tam že znašel – z oceno 2,21, eno stotinko slabšo od Stevanovićeve, je januarja 2017 zletel z lestvice dvaindvajsetih najbolj priljubljenih politikov. Toda Janša je bil takrat zgolj poslanec, sicer vodja opozicije, ni bil pa predsednik parlamenta.
Zoran Stevanović pa to je in Slovenija ima zato za predsednika parlamenta politika brez ugleda in avtoritete. To je zagatna situacija, ko poskuša predsednik državnega zbora v 90-članskem kolektivu uveljavljati avtoriteto prvega med enakimi, ko zastopa državni zbor v političnem sistemu in v javnosti ali ko opravlja protokolarne dolžnosti in se srečuje s predstavniki tujih držav, pogosto z veleposlaniki velikih sil, ki so seveda obveščeni o tem, kdo se z njimi rokuje.
Prešpricana zgodovina
Vedno ni bilo tako. Državni zbor je imel v svoji zgodovini nekaj zelo dobrih izdaj svojih predsednikov. Najuglednejši med njimi je bil dr. France Bučar (1990–1992). Za predsednika parlamenta ga je postavila tedanja vladajoča koalicija Demos, a je imel velik ugled tudi med tedanjimi levosredinskimi opozicionalci. Pridobil si ga je kot neuklonljivi disident iz prejšnjega režima, kot pogumen državljan, vrhunski intelektualec in avtor številnih pravno-socioloških publikacij. Janša bi ga – enako kot Pučnika – koval v nebo, če tudi njemu ne bi povedal, kar mu gre. Njegove ponarodele replike »Ne boš mi tle afne guncal«, ki jo je kot predsedujoči med neko parlamentarno sejo namenil svojemu političnemu sopotniku, Demosovemu poslancu Vitomirju Grosu, bi bil danes lahko deležen tudi Zoran Stevanović, čigar politični program je prav tako afnegunceljstvo.
Milo srečo ima zatorej Stevanović, ker v Bučarjevih časih ni sedel v poslanski, ampak le v šolski klopi. Zato je lahko prešprical tudi ero Hermana Rigelnika (1992–1994), nekdanjega uspešnega direktorja uspešnega Gorenja, ki je na čelu parlamenta nasledil dr. Bučarja in ki so ga desni rešpektirali prav tako, kot so levi spoštovali Bučarja. »Železni Herman«, z njim ni bilo šale. Po sprejetju slovenske ustave je železni Rigelnik vzpostavil obratovanje demokratičnega parlamenta in je to nalogo brezhibno opravil, z božjo in satanovo pomočjo. Parlament je pod njim postal močna državna institucija (ki jo danes rušijo). Pod njegovim vodstvom je bila sprejeta »mala ustava«, torej poslovnik DZ, bil je prvi predsednik, ki je požegnal kakšno parlamentarno preiskavo (njegov naslednik Stevanović take zahteve brezsramno obstruira), prepovedal je tudi konzumacijo alkohola na Šubičevi. Bil je pravcati Herman Grozni, s svojimi impozantnimi obrvmi in v belih nogavicah. Tudi njega Janša ni maral, ker je bil premočan. Proti Rigelniku so spisali anonimko, ki jo je podpisala slovenoljubna »Civilna inicijativa«. Policijo so sledi pripeljale do »Napoleona«, Rigelnikovega sodelavca v Gorenju Jožeta Zagožena, špiclja tajne službe, ki je pravočasno prestopil v Janševo stranko … Rigelniku je bilo tega spotikanja o domnevni udbomafiji dovolj in se je še pred koncem mandata vrnil v gospodarstvo.
Zamenjal ga je Jožef Školč (1994–1996), eden od vodilnih politikov LDS, ki je pod taktirko dr. Janeza Drnovška vodila takratno vladno koalicijo. Školč je svojo politično avtoriteto vlekel iz druge polovice osemdesetih let, ko je bil predsednik disidentske Socialistične mladine in se je zmrdoval nad ideološkimi rituali propadajočega režima. Vseeno pa je kot predsednik parlamenta temu zagotavljal ugled z doslednim spoštovanjem parlamentarnih pravil, postopkov in politične kulture, ki se je kazala v tem, da je parlament vodil umirjeno in brez večjih konfrontacij s političnimi nasprotniki. Školč je bil nepoboljšljiv privrženec formalne demokracije: če je neki člen pravnega akta nekaj predpisoval, je bila to zanj sveta stvar. Tudi njegov najhujši nasprotnik je bil Janša, ki se ni mogel sprijazniti s tem, da ga je predsednik DZ premagal na volitvah predsednika Zveze socialistične mladine leta 1988.
Če se je pri Bučarju, Rigelniku in Školču pri vrednotenju njihovega dela mogoče zanesti le na spomin in časnikarske izkušnje, je mogoče njihove naslednike že opazovati skozi podatke ankete Vox populi. Janez Podobnik (1996–2000) je bil vodilni politik takrat zelo močne Slovenske ljudske stranke, ki je delovala v koaliciji z LDS. Bil je podeželski zdravnik, zmerno konservativen politik, prizadeval si je, da je nastopal javnosti všečno, a uglajeno. Nepredstavljivo je bilo, da bi kolegici poslanki zabrusil, da se vede pocestniško. Na lestvicah priljubljenosti Vox populi je v julijskih mesecih (te bomo v nadaljevanju navajali zaradi primerljivosti z najnovejšimi podatki) kot predsednik DZ dosegal visoke ocene, najvišjo, 2,99, julija 1998.
Pahor kot svetilnik
Toda ta ocena je bila še vedno mnogo nižja od povprečnih ocen Boruta Pahorja, ki je bil med drugim tudi predsednik parlamenta (2000–2004). Pahor je med vsemi predsedniki DZ dosegal najvišje povprečne ocene, najvišjo julijsko oceno je prejel leta 2004, tik pred koncem mandata, ko je znašala kar 3,9. A tudi najnižja Pahorjeva ocena je leto prej znašala »le« 3,36.
Kot predsednik DZ je bil Borut Pahor v samem vrhu lestvic priljubljenosti politikov v anketi Vox populi. Svojo kasnejšo politično pot, ki je segla tja do predsednika vlade (2008) in predsednika republike (2012), si je Pahor zagotovil prav s potezami, ki jih je izkazal z vodenjem parlamenta: spravljiv, dialoški, tudi v odnosu do opozicije, všečen in komunikativen. Visoke ocene, a opazno nižje od Pahorjevih, je v opazovanem obdobju dosegal tudi France Cukjati (2004–2008), še en zdravnik med predsedniki DZ, ustanovitelj Zdravniške zbornice in dolgoletni poslanec SDS – med 2,81 in 3,01. In dr. Pavle Gantar (2008–2011), akademik in poslanec stranke Zares. Razmeroma visoke povprečne ocene priljubljenosti in višje od povprečnih ocen dela državnega zbora (med 2,4 in 2,5) so prejemali tudi drugi predsedniki državnega zbora: Gregor Virant, Milan Brglez, Matej Tonin, Igor Zorčič in Urška Klakočar Zupančič. Izjema je bil le Janko Veber, ki je parlamentu predsedoval poldrugo leto med 2013 in 2014 – v vstajniškem letu 2013, ko je ljudem zavrelo zaradi razkritij KPK o premoženjskem stanju Janše in Jankovića, so anketiranci Vebru julija prisodili porazno nizkih 2,24, čez leto dni pa vendarle že oceno 2,53. Stevanović je Vebrov »dosežek« še poglobil.
Razlogi za Stevanovićev kolaps na lestvici priljubljenosti so na dlani: prekršil je predvolilne obljube, ujet je bil na lažeh, nima politične avtoritete in njegovo javno vedenje je neprimerno za predsednika državnega zbora. Je verjetno edini predsednik parlamenta na planetu, ki ta visoki položaj zaseda kot šef »opozicijske« stranke: Stevanović je utelešenje politične korupcije. Ni politična osebnost, kot so bili Bučar, Rigelnik, Školč, Podobnik, Virant, Brglez, Klakočar-Zupančičeva, ampak je politični uradnik. Njegov direktor je predsednik vlade.
Vse to prepoznava tudi javnost, poslanci pač ne. Ti so, ko so si izbirali predsednika, večinsko presodili, da so pomisleki o Stevanovićevi neprimernosti za predsednika državnega zbora, ki so bili že tedaj javno izpostavljeni, neutemeljeni. Parlamentarni večini je vseeno tudi, če ji predseduje Kaligulov konj. In če s tem sodeluje pri razgradnji zaupanja v parlament.