Poznam datume, simbole, obraze in parole, ne poznam pa občutka ljudi, ki so takrat zares verjeli, da se začenja nekaj novega. Nisem glasoval na plebiscitu. Nisem stal na barikadah. Nisem odločal o državi. V Slovenijo sem se rodil, kot se človek rodi v družino, jezik, mesto ali blokovsko naselje. Za to sem hvaležen. Pa vendar me vsakič znova zmoti, ko mi kdo razlaga, kako ponosen bi moral biti. Ponos ni nekaj, kar dobiš skupaj z rojstnim listom. Ni čustvo, ki ga lahko oblast naroči ob državnem prazniku. Ponos mora iz nečesa zrasti: iz zaupanja, pravičnosti in občutka, da država ni samo spomenik preteklosti, ampak prostor, v katerem lahko živiš.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo