Ponudbe se razlikujejo po pravni obliki, ceni, zahtevani napotnici, zavarovalni vsoti, številu dovoljenih obravnav in obsegu kritja, zato jih ni mogoče enačiti v vseh podrobnostih. Skupna pa jim je ključna tržna obljuba: plačniku omogočijo, da se izogne dolgemu čakanju na prvi specialistični pregled in del diagnostike v javnem zdravstvu.
Ta obljuba je za posameznika, ki si lahko privošči nakup zavarovanja, razumljivo privlačna. Toda kaj se zgodi z javnim sistemom, ko del prebivalstva zasebno plača hitrejši začetek obravnave, nadaljnje in praviloma najdražje zdravljenje pa uveljavlja na račun javne zdravstvene blagajne?
Zasebna zdravstvena dejavnost je zacvetela z dvojno prakso
Zasebno zdravstvo se v Sloveniji zadnjih deset let ni širilo z zdravniki, ki bi delali izključno v zasebnem sektorju. Razvijalo se je predvsem z dvojno prakso: zdravniki ostajajo zaposleni v javnih zavodih, popoldne pa delajo še pri koncesionarjih in čistih zasebnikih. Takih zdravnikov je danes med četrtino in polovico vseh javnih zdravnikov; pomenljivo je, da uradnih evidenc o tem sploh ni. Zasebni sektor z njimi dobi usposobljen kader, ne da bi moral sam nositi stroške njegovega izobraževanja in strokovnega razvoja.
Takšno delo je za zdravnika zelo privlačno. Javni zavod mu zagotavlja redno zaposlitev, socialno varnost, poklicno rast, delo z zahtevnimi bolniki ter uporabo znanja in izkušenj, ki jih lahko nato unovči pri zasebniku. Zasebno delo je bolje plačano, poteka v urejenem delovnem času in predvsem pri naročenih, manj tveganih bolnikih. Zasebniku ni treba zagotavljati neprekinjene oskrbe, dežurstev, urgence, intenzivnega zdravljenja in obravnave zapletov v enakem obsegu kot javni bolnišnici.