Sedemindvajsetčlanska slovenska odprava se je namreč na Otok podala polna optimizma. »Lahko osvojimo pet kolajn, a bom zadovoljen že, če bomo prišli do dveh. Nobeno odličje ni samoumevno, zato upam, da nas bo spremljala sreča,« je bil na predvečer odhoda optimističen direktor atletske zveze Nejc Jeraša. Poleg Čeha so proti zmagovalnemu odru, nekateri sramežljivo, drugi odkrito, pogledovali tudi Tina Šutej, Neja Filipič, Klara Lukan, Matic Ian Guček … A na koncu se v domovino vračajo »le« z zlato kolajno Čeha.
Slednji se je domov, v Podvince pri Ptuju, vrnil že v soboto, še pred koncem prvenstva. Sovaščani so mu pripravili sprejem. »Občutek je vedno dober, ko prideš domov s tako velike tekme z zlato medaljo okrog vratu,« je zbrane nagovoril Čeh.
Ubranil je naslov iz Rima. In to zelo zanesljivo. Če je bilo pred dvema letoma v večnem mestu precej tesno, je bil tokrat Čeh razred zase. V finalu je edini presegel mejo 70 metrov, in to kar štirikrat. S svojim najdaljšim poskusom je za skoraj tri metre popravil rekord prvenstev, tudi s svojim najslabšim od šestih metov, dolgim 68,92 metra, pa bi osvojil kolajno. Definitivno ena najboljših, če ne kar najboljša tekma v karieri. »V vsako medaljo je treba vložiti veliko truda. Potrebnega je bilo veliko treninga in odrekanja. Medalje so sad trdega dela,« je dejal na sobotnem sprejemu, pri tem pa veliko zaslug pripisal svoji ženi, Estonki Anni Marii Čeh.
Včasih je veljalo reklo, da ženska podpira tri vogale hiše. Čehova žena poleg podpiranja treh vogalov opravlja tudi vlogo de facto trenerke. Uradno je to sicer še vedno Mart Olman, ki pa je oziroma bo vajeti v celoti prepustil Čehovi življenjski sopotnici. »Zelo se spozna na met diska. Enostavno ima oko za to. Z mano je že od leta 2021 in mi predstavlja veliko oporo ter je moja največja motivatorka. O tem, da bi postala moja trenerka, sva razmišljala že pred tremi leti, a tedaj še ni bila pripravljena, da bi me prevzela, saj je imela še svojo kariero. Glede na dejstvo, da mečem disk na najvišji ravni, bi v primeru, če bi šlo kaj narobe, v javnosti vsa krivda padla nanjo, kar se je sodeč po komentarjih na družbenih omrežjih tudi že zgodilo.«
Njegova srčna izbranka se sicer drži tiste poročne zaobljube »v dobrem in slabem« in ob njem oziroma za njim stoji tudi v trenutkih, ko ne gre vse gladko in po načrtih. »Zelo pozitivno je, da imam ob sebi osebo, ki me tako vzpodbuja.«
Tudi zamuda ga ni vrgla iz tira
Čeprav bi ob pogledu na rezultate finala pomislili, da se je sprehodil do zlata, pa vseeno ni šlo brez drame. Zapletlo se je že pri prihodu na stadion, »krivec« pa je bil požar v mestu, zaradi katerega je njegov avtobus obtičal na avtocesti. »Namesto da bi na prizorišče prišel v pol ure, sem do tja potreboval dve uri pol. Ostal sem miren, saj sem bil na uradnem avtobusu. Pravila v tem primeru velevajo, da me morajo preostali tekmovalci počakati. Tekmeci me sicer niso bili najbolj veseli, a nisem mogel narediti nič.«
Pristojni so to elegantno rešili in vsega skupaj niso obešali na veliki zvon, je pa Čeh naletel na bolj malo empatije pri tekmecih, kot je razkril vodja slovenske reprezentance Lado Mesarič: »Trenerji tekmecev so noreli, to sem videl v njihovi skupini za komunikacijo, tudi z vprašanji, zakaj ni šel na pot pravočasno. Nobene empatije ni bilo zaradi težav.« Več razumevanja je pokazalo vodstvo tekmovanja. »Dejali so nam, da ne bodo tega nikjer objavljali in obešali na veliki zvon, ampak uredili. In so v resnici potem vse mirno izpeljali, prestavili so tudi troskok in skok s palico.«
Čeha to ni vrglo iz tira, kot ga ni niti tisto bližnje srečanje s podbojem vrat ob obisku stranišča, ki mu je pustilo ranico na glavi. Na koncu je bila to zgolj še ena anekdota, ki jo bo lahko nekoč pripovedoval vnukom. Morda mu je vse skupaj dalo celo še nekaj dodatnega motiva, v finalu je bil, kot že rečeno, razred zase. O tem, kako velik dosežek mu je uspel v četrtek, priča tudi dejstvo, da je postal šele drugi metalec diska v zgodovini za Nemcem Robertom Hartingom, ki mu je uspelo ubraniti naslov evropskega prvaka. »Harting je moj idol, zato je to zame resnično nekaj posebnega.«
Zdaj po olimpijsko (zlato) kolajno
Pogled zdaj že uhaja proti Los Angelesu 2028. Olimpijska (zlata) kolajna je zadnja velika lovorika, ki manjka v njegovi zbirki. V Parizu 2024 je zasedel nehvaležno četrto mesto, v Tokiu tri leta pred tem je bil peti. V času OI v mestu angelov bo star 29 let in kot takšen za metalca diska v najboljših letih.
In če je Čeh zadovoljen lahko potegnil črto pod vrhunec sezone, pa so več od prvenstva stare celine pričakovali Neja Filipič (troskok, 10. mesto), Klara Lukan (10.000 metrov, 13. mesto), Matic Ian Guček (400 metrov ovire, 7. mesto), ki je v polfinalu sicer popravil osebni in slovenski rekord, ter predvsem Tina Šutej, ki je v skoku s palico izpadla že v kvalifikacijah.
Veliko prahu je dvignil tudi Mitja Zubin. Ne zgolj s svojim nastopom, temveč tudi ali predvsem zaradi svoje (isto)spolne usmerjenosti. In bil zaradi tega v greznici, imenovani družbena omrežja, deležen številnih homofobnih komentarjev.