Številni so Vladislava Heraskeviča po odmevni olimpijski izključitvi verjetno že pozabili. Bolj ga skrbi, da zanimanje za vojno v njegovi domovini usiha, čeprav se ruski napadi nadaljujejo. O tem je v zadnjih mesecih spregovoril v dveh intervjujih: avgusta za ukrajinski spletni portal censor.net, pred dnevi pa še za italijanski športni časopis Gazzetta dello Sport. »Ko po treningu vzamem v roke telefon, me je strah, kaj bom prebral,« je priznal v pogovoru za Gazzetto. Kljub temu vztraja pri vsakodnevnem treningu. Njegov cilj ostaja nastop na olimpijskih igrah leta 2030, kjer se želi boriti za kolajne. Na svetovnem prvenstvu leta 2025 v Lake Placidu je bil četrti, le osem stotink sekunde ga je ločilo od bronaste kolajne, v skupnem seštevku svetovnega pokala v sezoni 2024/25 pa je bil sedmi, kar je njegov najboljši dosežek doslej.
Dvojna merila MOK
Heraskevič je februarja pritegnil svetovno pozornost zaradi čelade s podobami ukrajinskih športnikov, ubitih med rusko agresijo. S to čelado je nastopal na treningih v Cortini, pred olimpijsko tekmo pa ni upošteval zahteve Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), naj si nadene drugo čelado. Ponudili so mu tudi možnost črnega traku, vendar je vztrajal, da gre za spomin na umrle, ne za politično sporočilo. Izključili so ga z olimpijskega tekmovanja, mednarodno športno razsodišče pa je zavrnilo njegovo pritožbo. »Krivica, vendar bi to storil še stokrat,« je dejal za Gazzetto.
Drugačen primer je bil izraelski skeletonist Jared Firestone, ki je na otvoritveni slovesnosti nosil jarmulko z imeni enajstih izraelskih športnikov in trenerjev, ubitih v terorističnem napadu na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Heraskevič je na družbenih omrežjih opozoril na ta primer in vprašal, v čem se njegovo obeležje ukrajinskih žrtev razlikuje od Firestonovega.
Za številne tuje športnike je vojna oddaljena izkušnja. Kot je Heraskevič povedal za censor.net, nekateri ne razumejo, kaj pomeni preživljati noči ob obstreljevanju, drugi pa se bojijo, da bi z javnim nasprotovanjem vrnitvi ruskih tekmovalcev ogrozili svojo kariero. Med tistimi, ki Ukrajini pomagajo, je izpostavil nemško organizacijo Athletes for Ukraine in svojega prijatelja Felixa Locha, trikratnega olimpijskega prvaka v sankanju. Ta je od začetka vojne pomagal ukrajinskim beguncem in sodeloval pri podpori otrokom s posebnimi potrebami. Ukrajinskemu biatlonskemu centru v Černigovu so pomagali tudi ameriški biatlonci.
Sam se ne omejuje le na opozarjanje na vojno. Z očetom vodi dobrodelno fundacijo, ki podpira mlade ukrajinske športnike in družine športnikov, ubitih v vojni. Med drugim so osem cestnih koles podarili kolesarski šoli v Žovkvi, kjer je treniral ukrajinski kolesar Andrij Kucenko. Trenutno podpirajo mlade skeletoniste, organizirali so pripravljalni tabor v Konča-Zaspi, sodelujejo pa tudi pri projektu sončne elektrarne za ukrajinski fizikalno-matematični licej.
Eden njegovih dolgoročnih ciljev je ureditev poletne steze za vadbo startov v skeletonu. Ker Ukrajina nima lastne ledene steze, morajo tekmovalci na specializirane treninge v tujino, postavitev takšnega objekta pa je zaradi stroškov in tehničnih zahtev za zdaj malo verjetna.
Obljuba Kirsty Coventry je ostala neizpolnjena
Razočaran je tudi nad odzivom vodstva Mednarodnega olimpijskega komiteja. Po diskvalifikaciji se je pogovarjal s predsednico Kirsty Coventry in ji predstavil težave ukrajinskega športa, zlasti zaradi napadov na energetsko infrastrukturo in pogostih izpadov elektrike. Predlagal je pomoč pri zagotavljanju generatorjev za športne objekte. Coventryjeva mu je obljubila, da bodo stopili v stik z njim in njegovim očetom ter poiskali možnosti za pomoč, vendar se to po njegovih besedah ni zgodilo. »Po tistem se nam ni nikoli več oglasila. Od MOK nismo dobili nobenega generatorja,« je povedal za censor.net.
Namesto olimpijskega komiteja se je odzvalo ukrajinsko podjetje Rozetka, ki je skupaj z njegovo fundacijo zagotovilo generator za športni objekt v Čerkasih. Zaradi izpadov elektrike tam niso mogli normalno trenirati in organizirati tekmovanj, generator pa jim je omogočil, da so znova vzpostavili redno delo. Po njegovih podatkih je bilo v Ukrajini 14 stadionov popolnoma uničenih, 30 delno, še 40 pa poškodovanih. Otroci imajo vse manj možnosti za športno udejstvovanje, številne dvorane in igrišča so uničeni, preostali objekti pa preobremenjeni.
Vojna je močno zaznamovala tudi njegovo zasebno življenje. V pogovoru za Gazzetto je povedal, da je izgubil številne prijatelje in sorodnike. Pred kratkim je umrl tudi prijatelj iz otroštva, s katerim je kot deček pred domačo hišo igral nogomet. Za seboj je pustil ženo in hčerko, ki bo odraščala brez očeta. Takšne zgodbe so v Ukrajini postale skoraj vsakdanje, čeprav bi morale ljudi zunaj države še vedno pretresati. »Zdi se mi, da Ukrajina nikogar več ne zanima,« je dejal. Sam se s tem ne sprijazni, nadaljeval bo športno pot, pomagal mladim in opozarjal na ljudi, ki jih je vojna vzela. Čelada z njihovimi obrazi zanj ostaja spomin, ki ga ne namerava odložiti.