Zaradi poškodbe je moral izpustiti končnico hokejske lige ICE in svetovno prvenstvo elitne divizije, na led pa se bo vrnil, ko bo stoodstotno pripravljen.
Kako daleč ste trenutno z rehabilitacijo?
Bližam se koncu. Mislim, da sem v tretji fazi od štirih. Imel sem težave z gibljivostjo, ker sem imel dolgo roko v opornici, zdaj pa sem iz najhujšega. Tudi za glavo je malo lažje, ker sem lahko z ekipo, s prijatelji, fizioterapevti so ves čas z mano. Vsak dan lahko delam kondicijo na ledu in zunaj njega. Tudi testi so pokazali, da je vse v redu. Manjka mi še stoodstotna gibljivost, potem pa moč, ki jo že gradim, in občutek za igro.
Torej ste že na ledu?
Vsak dan grem na led. Ne grem z ekipo, ne streljam in ne podajam, drsam pa že veliko. Tudi preigravam brez težav, a seveda še brez kontakta.
Do poškodbe je prišlo ravno v trenutku, ko ste igrali morda najboljši hokej v karieri. Kako ste jo sprejeli?
To je hokej, to je šport. Poškodbe pridejo, so nehvaležne in nikoli ni pravi trenutek zanje. Na žalost je prišla pred končnico in svetovnim prvenstvom, ampak tako pač je. Verjetno bo še kdaj prišla kakšna poškodba, vendar je treba na vse gledati pozitivno, se nekaj naučiti iz tega in se poskusiti vrniti še močnejši.
Kako težko je bilo spremljati končnico Olimpije, ko niste mogli pomagati?
S fanti sem bil vsak dan v stiku, kot bi bil zraven. Gledati je bilo težko. Proti Pustertalu bi se lahko polfinale končnice odvil tudi v drugo smer, lahko bi zmagali mi, ampak žal so bili boljši. Sam sem bil le navijač, več od tega nisem mogel. Upam, da jim bom letos lahko pomagal in da bomo šli še višje.
Jedro ekipe je ostalo, prišli so Žiga Jeglič, Jan Urbas, Žan Us, Luka Gomboc ter edina nova tujca Joshua Lawrence in Chris Douglas. Kako ste se povezali?
Vse štiri slovenske igralce poznamo že od prej, tako da z njihovo vključitvijo ni bilo težav. Tudi Douglas in Lawrence sta se vključila enkratno. Sta dobra fanta, tako da mislim, da lahko letos ciljamo višje. Na koncu pa bomo potrebovali tudi malo sreče.
Že lani je Olimpija igrala agresiven, moderen in napadalen hokej. Vam takšen način igre ustreza?
Veliko igramo s ploščkom, kar je naša prednost. Našo igro odlikujeta hitrost in nepopustljivost. Če imaš plošček na palici, težje prejmeš gol, hkrati pa si bolj nevaren za nasprotna vrata. Na tak način tudi utrudiš nasprotnika, saj nihče noče igrati brez ploščka. Radi igramo v napadalni tretjini. Takšno igro smo lani že pokazali, zdaj jo moramo še nadgraditi. Potem pa potrebujemo malo sreče, da se kakšen plošček odbije v našo korist in da bo čim manj poškodb.
Ali bo letos konkurenca v ligi ICE še močnejša, ko se ji je pridružil še Milano?
Težko je reči. Ne vemo, kakšno ekipo bodo imeli in kako bo vse skupaj potekalo. Tudi veliko drugih ekip še ne bo povsem uigranih. Na novo sestavljena ekipa lahko preseneti in v takšnem primeru je najtežje igrati, saj jo moraš najprej spoznati. Kakšno presenečenje zagotovo bo, še zmeraj pa mislim, da pet ekip cilja na sam vrh.
Močnejša liga je gotovo dobra tudi za mlade igralce. Kaj vam pomeni, da lahko igrate na tako visoki ravni?
To je super za mlade igralce. Ta zgodba tukaj je zelo dobrodošla. Vso sezono igramo tekme na visoki ravni, kar je dobro tudi za slovenski hokej in igralce same. Zadovoljni smo lahko s tem, kar se tukaj dogaja.
Težava pa je, da takšne priložnosti doma nimajo vsi mladi slovenski igralci. Olimpija je edini slovenski klub na tej ravni, zato morajo mnogi, če želijo dobiti dovolj igralnega časa, priložnost iskati v tujini. Je to trenutno največja težava za razvoj mladih slovenskih hokejistov?
Manjka nam ta vmesna stopnja, torej čim več ekip v alpski ligi, če pa bi imeli še eno ekipo v ligi ICE, bi bilo idealno. Zelo malo igralcev se prebije na najvišjo raven, zato mladi iščejo priložnosti v tujini, tudi v nižjih ligah. V teh letih, v katerih sem jaz, in pri fantih, ki so mogoče še malo mlajši, je pomembno predvsem, da dobivaš priložnosti. Potem je manj pomembno, kje igraš. Najpomembnejši je igralni čas, nato greš korak za korakom in poskušaš čim več igrati.
Slovenska reprezentanca je kljub vaši odsotnosti dosegla zgodovinski uspeh, saj bo prvič tretje leto zaporedoma igrala v elitni diviziji. Ob tem se je začela menjava generacije. Kako vidite prihodnost reprezentance?
Pokazalo se je, da se vseeno dobro dela, da imamo mlade igralce in da imamo prihodnost. Veliko jih je v tujini in v dobrih ligah. Če vsi združimo moči, mislim, da imamo dobro ekipo, s katero bi lahko Slovenijo peljali naprej. Vedeli smo, da bo prišlo do menjave generacije. Dejstvo je, da smo mlajši igralci stopili v velike čevlje, mislim pa, da smo v zadnjih dveh, treh letih dokazali, da lahko igramo tudi proti najboljšim reprezentancam. Prepričan sem, da je pred nami svetla prihodnost.
Tretji nastop na olimpijskih igrah torej ni nedosegljiv?
Ni nedosegljiv, seveda. Je pa še dolga pot do tja, a v športu je vse mogoče.
Kaj pa si želite od letošnje sezone?
Najprej se moram stoodstotno vrniti in biti zdrav. Potem pa upam, da bom lahko ekipi pomagal še do večjih uspehov kot lani. Vemo, da ne bo lahko, zato moramo začeti garati že zdaj in se potruditi, da se bo poznalo tudi na rezultatu.