Čeprav je bilo na tribunah veliko gledalcev, ki vas pred dvanajstimi leti niso videli igrati v zeleno-belem dresu, so vas v dvorani Tivoli spet lepo sprejeli. Očitno je ljubezen obojestranska?

Dejstvo je, da sem tistih nekaj mesecev, ko sem čakal, da se v ligi NHL konča »lockout«, v Ljubljani zelo užival. Žal ni dolgo trajalo, spomnim pa se, da Olimpija sezone ni začela najboljše, nato sem prišel jaz in mi je resnično šlo vse kot po maslu. Začeli smo zmagovati, gledalcev je bilo na tribunah vse več in vse skupaj je pripomoglo k temu, da mi je bilo v Ljubljani zelo všeč.

Že lani ste bili v pogovorih z Olimpijo, da bi se vrnili v Tivoli, vendar ste se odločili za KAC. Če bi vam v Tivoliju še enkrat odprli vrata, bi prišli še za eno sezono v Olimpijo?

Kot sem že dejal, mi je bilo v Ljubljani všeč, zato si nikoli ne bom zapiral vrat, vendar se še nisem odločil, ali bom svojo kariero podaljšal še za eno sezono. Vse bo odvisno od stanja telesa, pa tudi od tega, kakšne bodo ponudbe, tako da je to za zdaj vse, kar lahko povem. Res pa je, da sem po zadnji tekmi v dresu Olimpije, ko smo na stadionu za Bežigradom igrali z Medveščakom, dejal, da bom verjetno še kdaj igral za Olimpijo, in tudi zato si puščam vrata odprta, vendar moram v isti sapi povedati, da so mi lani v Celovcu ponudili zelo dobre pogoje.

Kako pa z razdalje slabih 90 kilometrov gledate na to, kar se dogaja v Olimpiji?

V klubu se odlično deluje na različnih koncih, tako na družbenih omrežjih kot pri promocijah, da bi privabili čim več gledalcev. Zelo profesionalno so se lotili marketinga in po mojem mnenju so glede tega trenutno najboljši v ligi ICEHL. Opazil sem, da so med tekmo gledalcem ponujali brezplačni burger, če bi Olimpija v tistih 90 sekundah dosegla gol, kar je ameriški način privabljanja gledalcev.

Kaj pa glede igralskega kadra?

V ekipi je veliko mladih slovenskih igralcev, ki imajo velik potencial. Upam, da ga bodo v prihodnje še nadgradili. Dobro je tudi, da so v svoje vrste zvabili nekatere izkušenejše slovenske igralce, in če se bo še naprej vlagalo v ekipo, bodo prišli še boljši rezultati, več bo tudi gledalcev. Mislim pa, da bodo morali v klubu še bolj delati pri najmlajših selekcijah, ker se mi zdi, da jim veliko otrok odhaja v klube Bled, Kranj, Slavijo, zato je tu še prostor za izboljšave.

Dotaknimo se nedeljske tekme, v kateri so gledalci videli kar dvanajst golov, na njihovo žalost dva več v mreži domače ekipe.

Zmaga je zmaga, ampak nismo bili zadovoljni s svojo igro, verjamem pa, da tudi Olimpija ni bila. Ta tekma je bila infarktna za trenerje, drsalo se je gor, dol, na obeh straneh je bilo veliko priložnosti, oboji smo imeli slabo obrambo. Dejstvo je, da je pred nami še veliko dela, vendar imamo določen potencial. V zadnjem času veliko poudarka, čeprav vem, da se to po nedeljski tekmi čudno sliši, dajemo igri v obrambi. Mislim pa, da je to po daljšem času sploh prvič, da smo v Tivoliju zmagali. Lani smo, če se ne motim, obakrat izgubili, izgubili smo tudi na pripravljalni tekmi pred začetkom sezone.

Lanski KAC je redni del lige ICEHL končal na prvem mestu, nato pa je izgubil v finalu končnice. Kako bi ocenili letošnjo ekipo v primerjavi z lansko?

Izgubili smo nekaj avstrijskih igralcev, ki so dobili boljše ponudbe iz drugih klubov, kot je Gradec, ki je dobil velikega sponzorja in si je lahko privoščil veliko novih igralcev. Namesto njih smo dobili nekaj novih igralcev, ki se na začetku še niso tako dobro vključili v ekipo. Čeprav je trener isti, Kirk Furey, ki je decembra lani zamenjal Petrija Matikainena, še ni tiste energije, ki je bila lani, je pa res, da smo imeli veliko težav s poškodbami. Tudi sam sem bil med tistimi igralci, ki zaradi poškodbe nekaj časa niso igrali. Lani nam je malo zmanjkalo do naslova, želja je, da naredimo v letošnji sezoni korak naprej.

Dejali ste, da ste v začetku sezone zaradi poškodbe izpustili kar nekaj tekem. Kakšno je vaše trenutno zdravstveno stanje?

Starejši ko si, težje je, saj je regeneracija počasnejša. Dejstvo je, da nisem več najmlajši, zato se od mene ne more pričakovati Jana Muršaka izpred desetih, petih let. Toda še vedno imam nekaj v sebi in verjamem, da v kateri koli ekipi lahko pripomorem k uspehu, najsi je to pri sodniških metih, v igri z igralcem več, igralcem manj … V Celovcu sem dobil zelo dobro vlogo, imajo me radi, tako da se zelo dobro počutim.

Dejstvo je, da gre vaša igralska kariera počasi h koncu. Ali se zato že spogledujete z možnostmi, kaj boste počeli po njej? Boste morda ostali v hokeju?

Dokler še igram, je težko razmišljati o tem, kaj bom počel po koncu igralske kariere. Žena je Američanka, tako da še ne veva, kje bova živela. Ker še nimava otrok, sva lahko malo tu, malo tam, toda dokler igram, je težko razmišljati o tem, kaj bom delal po koncu kariere. Moral se bom nekje najti. Veliko igralcev ima težave s tem, ampak verjamem, da lahko tudi, če se odločim za trenerja, pomagam s svojimi izkušnjami. Po drugi strani sem v tujini praktično že od svojega sedemnajstega leta, in če ostaneš v hokeju kot trener, se spet seliš. Ne vem, ali bi to spet rad počel.

Pred petimi leti ste se poslovili od reprezentančnega dresa. Kako gledate na menjavo generacije v slovenski reprezentanci?

Težko je dati mlademu igralcu prednost, če so starejši igralci še vedno boljši. Dobro, nekatere igralce že lahko odrežeš, drugih, večjih liderjev pa ne moreš, ker so še vedno tako dobri. Verjetno bo nekaj let malo krize oziroma bo trajalo nekaj časa, da mlajši pridobijo izkušnje. Upam, da bo šel kakšen v tujino, dobil izkušnje in naredil dobro kariero, je pa res, da bo težko ponavljati takšne rezultate.