Za Joëla Despaigna bi moral biti sprejem v hišo slavnih eden najlepših trenutkov kariere. Namesto tega ga je zaznamovalo grenko razočaranje. Kot eden od devetih izbrancev generacije 2026 je bil sprejet v ugledno družbo, vendar se zaradi zavrnjenega vizuma ni mogel udeležiti slovesnosti, ki je potekala 17. oktobra v Holyoku v ameriški zvezni državi Massachusetts. Ameriški konzulat v Rimu je namreč zavrnil njegovo prošnjo za vizum, enako se je zgodilo njegovi ženi. Na slovesnosti so zato predvajali njegov videoposnetek.
Nasprotuje mešanju športa in politike
Despaigne, ki v Italiji živi od leta 1999, ima poleg kubanskega tudi italijanski potni list. V pogovoru za kubansko tiskovno agencijo Prensa Latina je pojasnil, da sta z ženo zavrnitev prejela po elektronski pošti. V obvestilu je pisalo, da ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev vizuma, podrobnejše obrazložitve pa nista dobila.
»Bil sem zelo žalosten in razočaran. Do zadnjih dni sem čakal na ugoden odgovor, da bi lahko osebno prevzel priznanje in zastopal svojo državo,« je povedal. Organizatorji slovesnosti so mu skušali pomagati s podpornim pismom za konzulat, vendar ga po njegovih besedah niso niti pregledali. Njegovi ženi so ponudili možnost ponovne prošnje, njemu pa ne. Predstavniki hiše slavnih so mu zagotovili, da bo lahko priznanje osebno prevzel na slovesnosti prihodnje leto.
»Oni s tem nimajo nič. To so vprašanja konzulata ZDA in politike, ki ni dala dovoljenja,« je dejal Despaigne. Poudaril je, da nasprotuje mešanju športa in politike. »Šport je mednaroden, namenjen temu, da se pomerita športnika,« je opozoril in izrazil nasprotovanje ameriškemu gospodarskemu, trgovinskemu in finančnemu embargu proti Kubi. »Vedno sem zastopal svojo državo, njeno zastavo in šport. To sem počel s ponosom in častjo,« je dodal.
Berruto zahteval pojasnila
Primer je odmeval tudi v italijanski politiki in odbojki. Za Despaigna se je zavzel Mauro Berruto, nekdanji selektor italijanske moške reprezentance in zdaj poslanec Demokratske stranke. O primeru je spregovoril 21. oktobra v poslanski zbornici ter opozoril na protislovje: mednarodna odbojkarska hiša slavnih je Kubanca razglasila za legendo svetovne odbojke, ameriške konzularne oblasti pa mu niso dovolile udeležbe na slovesnosti v njegovo čast.
Berruto je spomnil na svetovno prvenstvo leta 1990 v Braziliji, ko sta se v finalu pomerili Italija in Kuba. Italijani so pod vodstvom Julia Velasca osvojili naslov svetovnih prvakov, a je bila pot do zmage izjemno zahtevna. »Za zlato kolajno je bilo potrebnih devet zaključnih žog, saj je osem predhodnih zaporedoma ubranil izjemni kubanski odbojkar Joël Despaigne, imenovan El Diablo,« je v parlamentu slikovito opisal njegovo predstavo.
Zavrnitev vizuma je povezal z ameriško politiko do Kube in zaostrovanjem omejitev v času predsednika Donalda Trumpa. Opozoril je, da posledice takšne politike segajo tudi na področja kulture, znanosti in športa. »Despaigne ni samo kubanski državljan, je tudi Italijan in del svetovne odbojkarske dediščine,« je poudaril.
Ob tem je napovedal, da bo italijansko odbojkarsko zvezo (FIPAV) pozval, naj Despaignu priznanje izroči na slovesnosti v Rimu. Na ministrstvo za zunanje zadeve in šport je naslovil poslansko vprašanje, s katerim želi dobiti pojasnila o ravnanju ameriških oblasti in opozoriti na posledice političnih sporov za športnike. Odgovora za zdaj še ni prejel.
Eden največjih napadalcev kubanske generacije
Kdo je torej 60-letni Joël Despaigne, da je prejel tako pomembno priznanje? Rojen je bil 2. julija 1966 v Santiagu de Cuba, v osemdesetih in devetdesetih letih pa je sodil med najboljše odbojkarje na svetu. Zaradi silovitih napadov in izjemnega odriva si je prislužil vzdevek El Diablo (hudič). Mednarodna odbojkarska hiša slavnih ga opisuje kot enega najbolj eksplozivnih napadalcev svoje generacije.
V dresu kubanske reprezentance je zbral več kot 350 nastopov. Leta 1989 je z njo osvojil svetovni pokal na Japonskem, leto pozneje pa je bila Kuba druga na svetovnem prvenstvu v Braziliji. FIVB mu je leta 1990 podelila priznanje za najboljšega odbojkarja na svetu. Leta 1991 je osvojil zlato na panameriških igrah v Havani in srebro na svetovnem pokalu. Na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 je bila Kuba četrta, štiri leta pozneje v Atlanti pa šesta.
Že leta 1994 ga je v svoje vrste želel zvabiti sloviti italijanski Sisley Treviso, vendar kubanske oblasti prestopa niso dovolile. Leto pozneje je vendarle zaigral v Evropi, in sicer za grški Iraklis iz Soluna. Po eni sezoni se je vrnil na Kubo, pozneje pa igral še za italijanska kluba Catanio in Romo. Po koncu kariere v dvoranski odbojki se je preizkusil še v odbojki na mivki, nato pa se posvetil trenerskemu delu. Je prvi kubanski odbojkar, sprejet v mednarodno odbojkarsko hišo slavnih.
Če mu je pred dobrimi tremi desetletji pot v Italijo preprečila kubanska politika, mu je letos pot na slovesnost v ZDA zaprla ameriška administracija z zavrnitvijo vizuma.