To bo spektakel z napako. Svetovno prvenstvo brez nesporno najboljšega svetovnega kolesarja pač ne bo in ne more biti isto. A po drugi strani bi bila lahko sama dirka prav zaradi tega še bolj nepredvidljiva in kot takšna še bolj spektakularna, dramatična.
Tako strokovnjaki kot laiki so si namreč bolj ali manj enotni, da bi bil Pogačar vnovič favorit številka ena. Izrazit favorit. Da bi vsi preostali znova dirkali le za drugo mesto. Po zadnjih dveh svetovnih prvenstvih drugače ne bi moglo biti. Pred dvema letoma v Švici je do zmage prišel po 52 kilometrov dolgem samostojnem begu, lani v Ruandi pa je odločilno akcijo sprožil še prej, zadnjih 67 kilometrov pa vnovič prevozil povsem sam. Za še en solo brez talona, če se izrazimo v žargonu taroka.
Ob tem je Pogačar dvakrat dobil tudi veliko nagrado Montreala, lani pa zmago velikodušno prepustil moštvenemu kolegu Brandonu McNultyju. A že nekaj časa je jasno, da bo moral Pogi mavrično majico predati brez boja. Ko mačke ni doma, pa bojda miši plešejo.
»Če bi bil Pogačar tukaj, bi se mi borili za srebro,« priznava tudi Eddy Merckx, med drugim trikratni svetovni prvak. Tretji, zadnji naslov je leta 1974 osvojil prav v Montrealu. S tistim »mi« je legendarni kanibal seveda mislil na njegovo Belgijo. Belgijo, ki na start prihaja z dvoglavim zmajem, ki ga sestavljata Remco Evenepoel in Wout van Aert.
Remco bo mož na posebni misiji. Od leta 1994, ko je tudi kronometer del svetovnih prvenstev, ni še nobenemu kolesarju na istem prvenstvu uspelo osvojiti obeh naslovov prvaka. Tokrat se mu v odsotnosti branilca naslova ponuja edinstvena priložnost. Kdaj, če ne zdaj.
Nasprotno od Evenepoela, ki ima poleg štirih naslovov v vožnji na čas tudi zlato s cestne dirke na SP 2022 v avstralskem Wollongongu, si van Aert mavrične majice še ni nadel. S svetovnih in evropskih prvenstev ter olimpijskih iger ima šest srebrnih in tri bronaste kolajne, na zlato pa še čaka. A letos je z zmago na kultni klasiki Pariz–Roubaix že odkljukal enega velikih kariernih ciljev, bi lahko v nedeljo še drugega?
Veliki francoski up odločno po naslov
Mehičan Isaac del Toro bo po drugi strani storil vse, da mavrična majica ostane v ekipi UAE Team Emirates. Bikec je dobil generalko pred SP, slavil je namreč na veliki nagradi Montreala in s tem pokazal, da mu tamkajšnji teren zelo ustreza in da se noge tudi ob vstopu v jesen še vedno odlično vrtijo. V očeh nekaterih je celo prvi favorit.
Na nedavni VN Montreala je drugo mesto za Mehičanom zasedel Paul Seixas, ki je potem dobro formo potrdil še v nedeljo s presenetljivo osvojitvijo bronaste kolajne na kronometrski preizkušnji. Za cestno dirko ne skriva svojih načrtov. »Cilj je zmaga v nedeljo. Glede na formo, v kateri sem, in ambicije ekipe bi bilo vse drugo kot boj za naslov svetovnega prvaka razočaranje.« Pogumne besede za kolesarja, ki je šele v četrtek zapustil najstniška leta. »Spominja me na Tadeja. Fizično je raven višje. Ko gremo skupaj na trening, nas uniči,« o velikem francoskem upu pravi rojak Pavel Sivakov, ki Pogačarja seveda dobro pozna, zadnja tri leta sta namreč člana iste ekipe. Sivakov meni, da podobnost s Pogačarjem presega zgolj fizične sposobnosti. »Ko sedeta na kolo, sta nesporni vodji. To lahko začutiš. Imata tisto avro.«
Potem je tu seveda Mathieu van der Poel, eden največjih mojstrov za enodnevne dirke in mož za praktično vse terene. Nizozemec se je sicer v tednih in dnevih pred prvenstvom otepal vloge favorita rekoč, da je dirka zanj pretežka oziroma da trasa vsebuje preveč višinskih metrov. Čeprav je vzpon na Mount Royal, dolg 1,6 kilometra s povprečnim naklonom 7 odstotkov, povsem v okviru najboljšega, kar zmore van der Poel, bo 12-kratno ponavljanje vzpona, skupaj z drugimi kratkimi in zahtevnimi odseki kroga, zanj velik zalogaj. »Čim težja bo dirka, bolje bo zame,« odgovarja Nizozemec, ki je pred prihodom v Severno Ameriko navdušil s 174 kilometrov dolgo samostojno vožnjo do zmage v zadnji etapi dirke po Luksemburgu.
Tu se seznam tistih, ki pogledujejo proti zmagovalnemu odru, še ne konča. Omeniti velja še Britanca Toma Pidcocka, na domačem pragu pa imajo velike ambicije tudi Američani z že omenjenim McNultyjem in Quinnom Simmonsom na čelu.
Oslabljena Slovenija preži iz ozadja
Scenarijev je veliko, v večini pa bi morali na svoj račun priti hribolazci in/ali možje, ki jim v kolesarskem žargonu pravimo puncheur. Kaj lahko na tej trasi in v tej druščini postorijo Slovenci? Branilci naslova, če jim lahko tako rečemo, so v Kanado prispeli dodobra oslabljeni. Ne le Pogačar, v akciji bosta pogrešana tudi vzhajajoča zvezda Jakob Omrzel in vedno zanesljivi pomočnik Domen Novak. V odsotnosti Pogačarja je seveda bojni načrt zelo drugačen. Morda celo ni dorečen oziroma do potankosti izdelan. Vajeti bodo lahko prepustili drugim, sami pa se prepustili toku in prilagodili situaciji ter v tem nadzorovanem kaosu prežali na svoje priložnosti.
Oči bodo seveda uprte predvsem v Primoža Rogliča, ki na start prihaja po drugem mestu na Vuelti. Strokovnjaki in stavne hiše, kot vse kaže, menijo, da dobri nastopi na Vuelti nisi ravno neka podlaga oziroma pokazatelj za SP. Ne le Rogliča, tudi zmagovalca španske pentlje Enrica Masa namreč le redki uvrščajo v najožji krog favoritov.
Čeprav ima na svojem seznamu zmag tudi spomenik Liege–Bastogne–Liege, Roglič nikoli ni delil navdušenja s Pogačarjem glede enodnevnih klasik. Tudi na SP na cestnih dirkah res vrhunskega rezultata še ni dosegel, še najbližje mu je bil s šestim mestom leta 2020 v Imoli. A Roglič se na preteklost in napovedi ni nikoli preveč oziral. »Dati vse od sebe, potem pa bomo videli, kaj nam bo to prineslo,« je ena od izjav iz njegovega železnega repertoarja. Oziroma tokrat jo je preoblikoval v sledeče: »Moramo se osredotočiti nase in poskušati z ekipo opraviti najboljše, kar lahko. Delati moramo stvari, o katerih se bomo dogovorili, noge pa bodo pokazale, kaj bomo dosegli skupaj in v primerjavi z vsemi drugimi.« Tokrat bo imel še dodaten motiv, vrhunski rezultat bi mu verjetno še malce izboljšal pogajalsko izhodišče pred podpisom z novo ekipo, katera koli že bo.
Obeta se divja dirka, v kateri bodo poleg vatov pomembno vlogo igrale tudi taktika, izkušnje. Slednjih slovenski sedmerici vsekakor ne manjka, četverica Roglič, Mohorič, Tratnik in Mezgec je že pošteno zakorakala v četrto življenjsko desetletje. Za Mezgeca bo to denimo celo predzadnja dirka v karieri, sledi le še nastop na evropskem prvenstvu na domačih tleh. A o tem potem.
Kolesarji bodo na 273 kilometrov dolgo pot krenili v nedeljo ob 15. uri po slovenskem času. Sledila bo še ena vojna izčrpavanja, odgovor, kdo bo zadnji preživeli in s tem novi svetovni prvak, pa bomo dobili okoli 21.40. x