Arvid de Kleijn ima za seboj izjemno zahtevno življenjsko obdobje. Začelo se je s padcem na lanski dirki po Združenih arabskih emiratih, kjer si je huje poškodoval ključnico. Zlom je bil tako zapleten, da je potreboval več operacij, ko pa se je lani ob koncu sezone vrnil na dirke, je kljub temu ob slavju lahko dvignil le eno roko, ker ga je zlomljena ključnica še vedno tako bolela. Pred začetkom letošnje sezone je šel na novo operacijo, pred tem pa je doživel še družinsko tragedijo.
Edina pozitivna stvar je bilo rojstvo hčerke
Njegovemu očetu so konec leta 2025 diagnosticirali neozdravljivo bolezen, za posledicami terminalnega raka je umrl februarja. Edini razlog za veselje 32-letnega sprinterja v tem obdobju je bilo rojstvo hčerke, ki je na svet prijokala le malo pred smrtjo svojega dedka. »To so bili edini trenutki sreče,« je rojstvo hčerke opisal Arvid de Kleij, a tudi pri porodu ni šlo brez zapletov.
Na srečo ni prišlo do najhujšega, a njegova žena Celine je potrebovala dlje časa, da je prišla k sebi. De Kleij se je tako odločil, da ostane doma in skrbi za ženo in hčerko Fye. Nasproti mu je prišla ekipa, ki od njega ni zahtevala, da se udeleži ekipnih priprav v začetku leta. Zdaj je Nizozemec znova polno motiviran, da se vrne na največje dirke. »Zavedam se, da nisem najmlajši, a se želim še dokazati. Po teh težkih trenutkih se zares veselim vrnitve. Kolesarjenje je tudi nekakšen izhod, da pozabim na vse, kar se je dogajalo v tem obdobju,« je za De Telegraaf povedal Nizozemec.
Objestni najstniki
A De Kleija očitno smola spremlja še naprej. Kot je povedal, se je pred kratkim po domačih cestah vračal s treninga, ko je šel mimo skupine najstnikov, starih med 15 in 17 leti. Ti so ga iz nerazumljivega razloga začeli žaliti, sodu pa je izbilo dno imenovanje bolezni, za katero je umrl njegov oče. »Moral sem se ustaviti. Želel sem se le pogovoriti z njimi. Vprašal sem jih, zakaj so morali uporabiti to bolezen ob kričanju name,« je žalosten trenutek opisal nesrečni kolesar.
Kot je dejal, so bili otroci pod vplivom alkohola in morda tudi kakšnih drugih drog. »Zaradi tega se ni dalo pogovarjati,« je še razložil. Nato je prišlo še najhujše. »Ko sem se odločil, da zapustim situacijo in se odpravim domov, so me zgrabili in me začeli porivati. Eden od dečkov je stal za menoj in me nenadoma udaril. Padel sem v nezavest, pri tem pa mi je zlomil tudi nos.«
Pomagale so mu priče
Kot je dejal kolesar Tudorja, so se najstniki po udarcu hitro razbežali, a so jih večino ustavile priče dogodka. Te so pomagale na noge tudi nesrečnemu kolesarju. »Dogodek je predvsem žalosten. Vse več je dogodkov, ko mlade generacije enostavno ne spoštujejo starejših. Na srečo so bili tam ljudje, ki so mi pomagali. Čeprav vem, da bo postopek še trajal, si želim, da ne bo le pomeden pod preprogo,« je sklenil. Dodal je še, da je fantu, ki ga je udaril, uspelo pobegniti s kraja dogodka.