Za slovenskimi kolesarji je nova izjemno uspešna sezona. Motor slovenske trobojnice ostaja Tadej Pogačar. Kolesar s Klanca pri Komendi je znova spisal nekaj izjemnih dosežkov, a sezono sklenil na stranskem tiru. Je pa na Vuelti zablestel Jakob Omrzel, za katerega po novem ve ves kolesarski svet. Sonce je posijalo tudi skozi temne oblake Primoža Rogliča, žal pa to ne velja za Mateja Mohoriča. Jan Tratnik in Domen Novak sodita v sam svetovni vrh kolesarskih pomočnikov.
Tadej Pogačar (UAE Emirates-XRG) – ocena sezone: 9: Ko pogledaš statistiko najboljšega kolesarja sveta, se vsako leto znova zdi, da si zasluži le oceno deset. A pri Dnevniku ostajamo zelo striktni in Pogi si – tudi zaradi svoje prevlade – desetice še ni zaslužil. Tako je tudi letos. Kot rečeno, pogled na njegove rezultate razkriva same zmage, eno drugo mesto in en odstop. Ko govorimo o zmagah, so te z največjih dirk sveta, znova pa je slavil tudi na dirki po Franciji. Enostavno sezona, kakršno bi si želel vsak kolesar. A padec na Vuelti mu je preprečil karierni grand slam zmag na tritedenskih dirkah in obrambo svetovnega ter evropskega naslova, odpovedati pa se je moral tudi nastopu na spomeniku po Lombardiji. Na njegovem seznamu tako »manjkajo« štiri odmevne zmage, v sezoni pa mu ni uspelo osvojiti niti granitne kocke, kjer je bil tokrat boljši Wout van Aert. Zaradi vsega naštetega smo se že nagibali k oceni 8,5, a si je pol dodatne točke prislužil že na začetku leta, ko je na svoj seznam zmag dodal spomenik Milano–Sanremo. Zagotovo gre za zmago, ki mu osebno v tem letu pomeni največ.
Primož Roglič (Red Bull-Bora-Hansgrohe) – 7: Do avgusta se je zdelo, da bo njegova sezona podpovprečna. A je pri skoraj dopolnjenih 37 letih znova uprizoril vrnitev v svojem slogu. Skupno peto mesto na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja je daleč od slabega rezultata, a ne dosega standardov, ki jih je v svoji karieri postavil priljubljeni Rogla. To je bil vse do dirke po Španiji tudi daleč najboljši rezultat sezone, kar je nakazovalo velik zaton njegove kariere. A zasavski orel je vse stavil na Vuelto. Na njej ni prišel do rekordne pete zmage, a je zaradi novih težav in nesreče tik pred začetkom španske pentlje postal veliki junak s končnim drugim mestom. Še pred tem je sicer postal državni prvak v kronometru, a je bila to zmaga bolj za statistiko, čeprav je z njo nadaljeval neverjeten niz 13 sezon z vsaj eno zmago. Da Rogla še ni za odpis, je dokazal na svetovnem in evropskem prvenstvu. Cestna dirka v Montrealu je bila morda celo njegova najboljša predstava v sezoni, a se to ni odrazilo v končnem rezultatu. Je pa uspeh dosegel v kronometru na evropskem prvenstvu v Sloveniji. Velika zmaga mu daje tudi motivacijo, da podpiše še eno pogodbo in leto ali dve ostane med profesionalci, saj na etapnih dirkah še vedno sodi v elitno deseterico in je dodana vrednost v skoraj vsaki ekipi.
Omrzel zagotovilo, da se bo slovenska pravljica nadaljevala
Jakob Omrzel (Bahrain Victorious) – 9: Po dosežkih se sicer ne more primerjati s Tadejem Pogačarjem, a si 20-letnik za svojo krstno sezono med profesionalci zagotovo zasluži enako oceno kot vladar kolesarstva. V prvem šolskem letu je naredil vse, kar se je od njega pričakovalo. Kalil se je na enotedenskih dirkah svetovne serije, na nekoliko lažjih dirkah, kot so dirka po Alpah, dirka po Sloveniji in dirka po Madžarski, pa je uspešno dokazal, da lahko najbolj slovensko moštvo med elito v mladem Dolenjcu računa na velikega vodjo. Vse skupaj je kronal s skupnim tretjim mestom na domači pentlji. Da je Jakoba Omrzela dokončno spoznal ves kolesarski svet, je poskrbel mladenič sam v 12. etapi dirke po Španiji. Na svoji prvi tritedenski dirki v karieri je dosegel prestižno etapno zmago in se tako letos pridružil najuspešnejšima slovenskima kolesarjema na seznamu zmagovalcev. Gre tudi za potrditev, da se bo slovenska kolesarska pravljica nadaljevala tudi po koncu kariere Primoža Rogliča, Tadej Pogačar pa nas bo tako in tako navduševal še najmanj naslednjih šest sezon. Omrzel bi si za prvo sezono zaslužil čisto desetko, če bi mu na Vuelti na koncu uspelo premagati Oscarja Onleyja v boju za belo majico, a je bil Britanec malenkost boljši.
Luka Mezgec (Jayco-AlUla) – brez ocene: Izkušeni slovenski sprinter je kolesarstvu pomahal v slovo. V zadnjih letih kariere je veljal za enega najboljših pomočnikov v sprinterskih zaključkih etap, letos pa je na uvodnih dirkah dobil celo priložnost, da dirka na svoj rezultat. S četrtim in osmim mestom na dirki po ZAE je dokazal, da je še vedno lahko zelo hiter. Kasneje sta sledila padec in poškodba pljuč, zato ni več veliko dirkal. Motivacija, da kariero konča na domačih tleh, je bila izjemna, zato se je še enkrat vrnil na kolo, da bi se poslovil doma. Za to potezo in celotno kariero si zasluži visoko oceno, letošnjo pa bomo pustili brez nje, saj si v zasluženem pokoju ne zasluži negativnosti.
Tratnik in Novak sta nepogrešljiva
Jan Tratnik (Red Bull-Bora-Hansgrohe) – 8: Idrijčan se je pri 36 letih povsem prelevil v zvestega pomočnika. Tudi na njemu ljubih klasikah v Belgiji v močni postavi rdečih bikov ni dirkal za svoj rezultat. Vseeno si za sezono zasluži izjemno visoko oceno, saj se je na vsaki dirki posebej razdajal za svojo ekipo. Predvsem pa je kot cestni kapetan povezal ekipo, v kateri se velikokrat ne ve, kdo pije in kdo plača, in poskrbel, da je tudi moštvo Red Bulla delovalo taktično dovršeno. Zato ni čudno, da ostaja v eni najbogatejših ekip še eno sezono, Remco Evenepoel pa si verjetno ne predstavlja, da bi dirko po Franciji odpeljal brez njegove pomoči.
Domen Novak (UAE Emirates-XRG) – 8: Tako kot Syuk je tudi traktor iz Dolenjske nepogrešljiv pomočnik. Čeprav za Tadeja Pogačarja vedno naredi vse, kar je treba, se mu na žalost tudi letos v najmočnejši ekipi na svetu ni uspelo uvrstiti na seznam kolesarjev za Tour. Njegova vrednost in spoštovanje, ki ju uživa, se kažeta v tem, da je izjemna ekipa z njim podaljšala sodelovanje še za dve leti. Verjamemo, da bo sledil tudi njegov krstni nastop na Touru. Takrat bo kot pravi vodja v uvodnih delih etap kandidiral tudi za oceno blizu desetke. Letos je sicer na dirki po Hrvaški dobil celo priložnost, da dirka na svoj rezultat, in navdušil s četrtim mestom na kraljevski etapi.
Glivarju in Mohoriču je zmanjkalo goriva
Matej Mohorič (Bahrain Victorious) – 3: Saga 31-letnega Kranjčana se nadaljuje. Že lani je po koncu sezone dejal, da je bilo to leto za pozabo. Nič drugače ni letos. Izjemno analitični kolesar se vsako leto znova optimistično poda v kolesarsko pomlad, ko so na sporedu njemu najljubše enodnevne dirke. A nekdanji zmagovalec kolesarskega spomenika in treh etap na dirki po Franciji ne najde več zmagovalnega instinkta, ki bi mu omogočil presenetiti tekmece. V veliki meri mu to preprečuje tudi Tadej Pogačar, saj so dirke ob njegovi prisotnosti za Mohoriča preveč agresivne, priložnosti za taktično ukano pa je vse manj. Vseeno osmo mesto na spomeniku po Flandriji nakazuje, da lahko tudi v naslednji sezoni upa na kakšno presenečenje.
Gal Glivar (Alpecin-Premier Tech) – 4: Na začetku sezone je nadaljeval predstave iz svoje krstne sezone med profesionalci. Na dirki po Baskiji je celo zablestel s četrtim mestom in še enkrat dokazal, da je material za svetovno serijo. V drugem delu sezone mu je zmanjkalo goriva. Tako kot lani je nastopil na Vuelti, a pokazal povsem drugačen obraz, saj se niti enkrat ni znašel med ubežniki. Zato je njegova prihodnost še vedno v zraku.
Žak Eržen, Matevž Govekar in Roman Jermakov (vsi Bahrain Victorious) – 4: Skupna ocena za vse preostale Slovence v pelotonu. Morda je nepravična predvsem do mladega Žaka Eržena, ki je dokazal, da v Bahrainu ni zgolj zaradi svojega očeta Milana Eržena. Novopečeni Slovenec Roman Jermakov je presenetil na državnem prvenstvu in na cestni dirki postal državni prvak. Matevž Govekar je v hitrih zaključkih srednje težkih etap vedno odvisen sam od sebe, na žalost pa mu v sezoni niti enkrat ni uspelo doseči zares odmevnega rezultata. Prav on je zato tisti, ki trojici malce znižuje oceno.