Čeprav je dirka še v povojih, se vseeno že sprašujemo, kdo lahko ustavi Tadeja Pogačarja na poti proti peti zmagi na dirki vseh dirk. Morda bo Donald Trump po Gianniju Infantinu poklical še direktorja dirke Christiana Prudhomma. Šalo in Trumpa na stran, Pogačar je tekmecem hitro poslal sporočilo. Lahko bi rekli, da je v vročih Pirenejih gorenjski volk označil svoj teritorij.
Že zaključek druge etape je nakazal, da je Pogačar verzija 2.0(26) še boljša kot predhodne. Ko so bili drugi na limitu, je bil sam videti kot na nedeljski vožnji. Kril je hrbet moštvenemu kolegu del Toru in igraje oprezal, ali bo moral vskočiti. Ni bilo potrebe, Mehičan je bil najmočnejši med navadnimi smrtniki.
Del Toro vrnil uslugo
Na papirju bi to morala biti etapa za ubežnike, toda kot vse kaže, Pogačar in njegovi Emirati niso dobili okrožnice. Včeraj, ko se je Tour vrnil v domovino Francijo, ubežniki niso dobili prav veliko manevrskega prostora, ubežna skupina je bila vseskozi na kratkem povodcu, v rokah pa so si ga izmenjavali kolesarji UAE Team Emirates–XRG. Sprva se je zdelo, da želijo Jonasa Vingegaarda zadržati v rumeni majici in s tem glavnemu tekmecu podaljšati delavnike, toda ob količini vloženega dela je postalo bolj kot ne jasno, da ima Pogačar nekaj za bregom.
Domačin Alex Baudin je bil za vztrajnost v peklensko vročem dnevu nagrajen s pikčasto majico, potem pa je oder prepustil Pogačarju in druščini. Na zaključnem vzponu so bile vse oči uprte v moža v dresu svetovnega prvaka. In Pogačar ni razočaral, mož v zeleni majici za najboljšega po točkah (del Toro) mu je pripravil teren, sam pa je v zadnjih nekaj sto metrih zanesljivo dokončal delo.
To je bila 22. etapna zmaga Pogačarja na dirki po Franciji, s čimer se je na petem mestu večne lestvice izenačil s Francozom Andréjem Darrigadom. Pred njim so le še Francoza André Leducq (25 zmag) in Bernard Hinault (28), Belgijec Eddy Merckx (34) in rekorder, Britanec Mark Cavendish (35). Tudi Cavendish pa ima vse bolj nemiren spanec.
Morda bi bilo bolje, če bi rumeno majico in vse obveznosti, ki jih ta prinaša, še za kakšen dan ali dva prepustil Vingegaardu, toda Pogačar na vse skupaj gleda drugače. »Na polovici etape smo se odločili, da gremo na etapno zmago. Zelo sem vesel, da sem Tour začel na tak način. Rumena majica je uresničitev sanj, ne glede na starost; vsakič ko jo lahko oblečem, je to poseben občutek. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, a poskušamo uživati v vsakem trenutku.«
Sijajen pa je bil njegov odgovor na vprašanje, da je gotovo lačen, saj bi lahko pustili, da bi zmagal ubežnik. »Pravzaprav nisem preveč lačen, jem vsakih 30 minut,« je skozi smeh odvrnil Pogačar, potem pa v bolj resnem tonu dodal: »Na Touru smo, zato vedno poskusimo zmagati, če se ponudi priložnost. Če se ekipa počuti odlično, je priložnost treba izkoristiti.«
Dan za Mohoriča?
Jutri kakšne drame v boju za visoka mesta v skupnem seštevku ne gre pričakovati. Kolesarje čaka 2700 višinskih metrov vzpenjanja. Gre za tipično vmesno etapo: pretežko za sprinterje in premalo zahtevno, da bi favoriti za skupni seštevek lahko naredili razliko. To odpira vrata ubežni skupini. Vsaj na papirju. Ena izmed etap, ki jo ima v svojem rokovniku podčrtano tudi Matej Mohorič.
Najprej bo treba ujeti pravo ubežno kombinacijo, kar pa je na Touru lažje reči kot storiti. Gre za etapo oziroma traso, kjer si polovica glavnine predstavlja, da ima možnosti za etapno zmago, kar običajno vodi do divjega začetka in pravega spektakla, vsaj za vse nas gledalce. Tokrat bo tistih, ki bodo na vsak način želeli v beg, še malce več. Kaj lahko se namreč zgodi, da bo v primeru bega eden izmed članov ubežne skupine ob koncu dneva oblekel tudi rumeno majico. Življenjska priložnost za mnoge, Pogačar pa se tudi ne bo pritoževal, če jo bo moral odstopiti za nekaj dni.