Njegovo predstavo bi najlažje povzeli z italijansko besedo, ki je tudi del kolesarskega žargona. Grinta, kar bi lahko prevedli kot borbenost, odločnost, zagrizenost, nepopustljivost …
Roglič je bil na Vuelti 2026 kljub vse prej kot idealni popotnici prav to. Borben, odločen, zagrizen … Morda je vse skupaj še najbolje povzel prvi strateg ekipe. »Prepričan sem, da je sobotne zadnje tri kilometre naredil za vas. Ker če ga vi ne bi podpirali v zadnjih treh tednih … Če pogledate tole (seznam največjih Rogličevih uspehov, op. p.), kaj je za tega moža drugo ali tretje mesto? V zadnjih treh kilometrih se je boril za vse vas. Hvala ti za to, Primož. Mislim, da si lahko ponosen, mi smo ponosni nate,« je svoj nagovor pred zadnjo etapo začel Sven Vanthourenhout, športni direktor nemške ekipe, ki se je sicer na sončni strani Alp med špansko avanturo pogosto znašla na udaru kritik. Da mu Red Bull ni dal kril.
Skozi leta nas je Roglič sicer razvajal in razvadil do te mere, da so številni hoteli in pričakovali še več. A glede na okrnjene priprave je bil to bržkone maksimum ali pa še več kot to. Po trčenju z avtomobilom je izgubil kar precej dni treninga, na start pa prišel brez opravljene generalke in bolj za silo zakrpan. Kot je dejal sam, morda sploh ne bi startal, če se ne bi dirka začela v Monaku, ki je njegov drugi dom.
Povedano drugače, na koncu dirke je stopil na zmagovalni oder, potem ko je pred začetkom dejal, da se ne more niti uleči na desni bok. In tudi zato na drugo mesto gleda kot na zmago. »Res nisem pričakoval, da bom dosegel kaj takega. Zato je zame to drugo mesto kot zmaga.«
Če bi Rogliču nekdo pred začetkom ponudil drugo mesto, bi ga bržkone pograbil z obema rokama. Po odstopu rojaka Tadeja Pogačarja so apetiti sicer zrasli. Sicer bolj pri Rogličevih navijačih kot pri njem samem. A kot bosta priznala tudi Roglič in njegova ekipa, Enric Mas je bil ob koncu dneva preprosto (naj)boljši.
Zadnja etapna dirka v dresu Red Bulla
Pogled zdaj že uhaja v prihodnost. Bližnjo in malo manj bližnjo prihodnost. Jasno je, da je bila to zadnja etapna dirka v dresu Red Bulla. Po koncu sezone po treh letih zapušča nemško ekipo, novi delodajalec pa še ni znan. V zadnjih tednih so ga selili v skoraj vsako ekipo svetovne serije. Najpogosteje je bila omenjena belgijska zasedba Lotto Intermarché, ki bi ji kolesar Rogličevega kova v boju za obstanek v svetovni seriji prišel še kako prav. Sam pravi, da o tem še ni razmišljal.
Dejstvo je, da ni več najmlajši in da so najboljša leta že mimo. V zadnjem letu dni je dosegel eno samo zmago. Na kronometru na letošnjem državnem prvenstvu. Oče čas pač ne prizanaša nikomur, niti največjim ne, Roglič pa bo konec oktobra dopolnil že 37 let. Malo je kolesarjev, ki so po dopolnjenem 37. letu dobili tritedensko dirko. Pravzaprav je tak en sam. Chris Horner je bil leta 2013, ko je slavil na Vuelti, star skoraj 42 let.
Ker je relativno pozno vstopil v svet profesionalnega kolesarstva, njegov motor najbrž še ni tako iztrošen kot pri nekaterih vrstnikih. Trideseta so bojda nova dvajseta, Roglič pa je v teh treh tednih na španskih cestah dokazal, da je v potolčenih kosteh ostalo še kar nekaj soka. Je prostor za starce, če na glavo obrnemo naslov filmske mojstrovine bratov Coen.
Snubcev mu posledično ne bi smelo manjkati. Tudi pri 37 letih številnim ekipam še vedno lahko prinese vrhunski rezultat in s tem zajetno število točk. Hkrati si je treba naliti čistega vina in se sprijazniti s tem, da je vlak za zmago na dirki po Franciji že odpeljal. Upamo seveda, da se motimo, toda zmaga na Touru bo ostala neuresničena želja, razkorak do Pogačarja, Vingegaarda ter še nekaterih je prevelik in bo najbrž le še večji. Roglič tako (p)ostaja eden najresnejših kandidatov za najboljšega kolesarja za etapne dirke v zgodovini kolesarstva, ki nikoli ni osvojil Tour de Francea.
Noge so ogrete
A kolesarstvo seveda ni le dirka po Franciji. Kolesarstvo je precej več kot to. Roglič se na jesen kariere še čvrsteje oklepa svoje priljubljene filozofije. Gremo dan po dan in pa que sera, sera. Kar bo, pa bo. Naslednja postaja je Kanada in svetovno prvenstvo, kjer bo ob odsotnosti Pogačarja najbrž udarni slovenski adut pri vnovičnem lovu na mavrico. »Noge so po teh treh tednih dirkanja zdaj ogrete. Nimam pravih pričakovanj, moja prva želja je, da grem v Kanado, kjer še nisem bil, in da prikažem svojo najboljšo predstavo, potem pa bomo videli, kaj bo to prineslo v rezultatskem smislu,« je po koncu Vuelte v svojem slogu dejal kralj slovenskih in tudi španskih ljudskih src.
Špance je v tej luči zanimalo, ali se bo še vrnil na Vuelto. »Morda. Ampak ne vem, v kakšnem stanju ali vlogi. Morda samo kot gledalec. Bomo videli. Zdaj bom šel naprej dan po dan. Ravnokar sem zaključil Vuelto in bom v nadaljevanju predvsem želel uživati na SP, potem pa bomo videli. Do naslednje Vuelte je še leto dni, bomo videli.« Kakor koli se bo odločil, malo jih je, ki so na največji španski dirki pustili takšen pečat. Štiri zmage ter po eno drugo in tretje mesto je njegov izkupiček, ko je govor o skupnem seštevku na Vuelti.
Ni jih malo, ki menijo, da bi moral s svojo odločitvijo glede nadaljevanja kariere počakati do konca SP. Dober rezultat v Montrealu in/ali nadaljevanju sezone mu lahko še izboljša pogajalsko izhodišče. Že napisani scenarij zaključka sezone je bil 29. avgusta, ko je imel Pogačar bližnje in boleče srečanje s španskim asfaltom, raztrgan na koščke. Številni bodo na najboljši možni način poskušali izkoristiti odsotnost prvega kolesarja sveta. Sezona lova je odprta, svetovno in evropsko prvenstvo ter spomenik Il Lombardia pa so v očeh številnih kolesarjev postali še privlačnejši. Remco Evenepoel ob prihodu v Kanado denimo ni skrival želja. Namerava postati prvi kolesar v zgodovini, ki bo na istem SP osvojil obe naslova prvaka, tako v vožnji na čas kot na cestni dirki. Na nedeljski VN Montreala, ki jo je dobil Pogačarjev moštveni kolega Isaac del Toro, sicer ni ravno prepričal.