Številni gledalci v dolini Fiemme, ki spremljajo boje za olimpijska odličja v smučarskem teku – na OI so stalnica od Chamonixa 1924 – so se hitro navdušili nad nastopi Stevensona Savarta s Haitija. V skiatlonu je zasedel 64., v sprintu pa 82. mesto v kvalifikacijah, a je postal ljubljenec navijačev; njegova energija, priklon ob cilju in nasmeh so izstopali. »Cilj je vedno dati maksimum in premikati svoje meje. Morda nisem vrhunski tekmovalec, a se zabavam in gledalcem poskušam dati čim več. Nositi ta dres je ogromen vir ponosa. Poskušam biti simbol naše male države in dati ljudem upanje,« je povedal v videu na instagramu. »Pokažimo, da lahko tudi majhne države zasijejo.«
V šoli ni bil najbistrejši
Savartova pot ni tipična za tekača na smučeh. Rodil se je pred dobrimi 25 leti v Delmasu na Haitiju, pri treh letih pa ga je posvojila francoska družina iz La Bresse v vzhodnem delu Vogezov. Pri petih letih je prvič stal na smučeh, ko sta ga posvojitelja peljala na domača pobočja, kjer je spoznal osnove teka na smučeh. Po lastnih besedah ni bil najbistrejši v šoli, a je v športu našel vir sreče in prostor, kjer se je lahko približal odličnosti. »Sprva me niso želeli sprejeti v klub, ker sem bil premajhen. A smo vztrajali in postopoma nam je uspelo. S sošolci smo vsi hodili v isti klub, zato mi ni bilo treba početi nič drugega. Nato se je moja ljubezen do športa razvila, postopoma pa sem se odločil za tek na smučeh. Moji starši so me nenehno vozili na treninge, oče pa me je ob koncih tedna peljal na vse tekme, tudi ko je bilo treba zgodaj vstati,« se spominja začetkov.
V domačem klubu Olympic Mont d’Or v Les Hopitaux-Vieux v departmaju Doubs je Savart tesno povezan tudi z drugimi vrhunskimi športniki, med njimi z Lou Jeanmonnot, eno najboljših biatlonk na svetu, ki je v Anterselvi pred dnevi osvojila srebrno kolajno na 15 km. Že od mladosti ga vodi Florian Painer, zdaj njegov osebni trener in trener haitijske reprezentance. »Florian me pozna bolje kot kdor koli drug. Zna me spodbuditi in motivirati, ne da bi me preobremenil, ter poskrbi, da so treningi zabavni in učinkoviti,« poudarja Savart.
Vse je mogoče, če si pripravljen delati in vztrajati
Ker mu v Franciji ni uspelo, da bi se prebil v nacionalno reprezentanco, se je leta 2022 odločil tekmovati za Haiti. Pod njegovo zastavo je nastopal na svetovnem prvenstvu v Planici in Trondheimu, letos pa je postal prvi haitijski tekač na zimskih olimpijskih igrah. Pred njim je na njih nastopil le Richardson Vaino, ki so ga pri 18 mesecih posvojili starši iz Italije, a so živeli v Brianconu v francoskih Alpah. V Pekingu je v slalomu osvojil 34. mesto.
»Ne gre le za moj nastop. Gre za to, da pokažemo, da so tudi temnopolti športniki lahko vidni v zimskih športih, kjer nas ni veliko. To je moj način, da prispevam k spremembi percepcije. Mislim, da je to tudi sporočilo za vse mlade športnike, ki prihajajo iz držav, ki niso običajno zastopane na zimskih olimpijskih igrah – da je vse mogoče, če si pripravljen delati in vztrajati,« sporoča mladi Haitijec, ki v domačem klubu skrbi tudi za delo z najmlajšimi in že od mladih nog nanje prenaša svoje izkušnje ter strast do športa.