Pri 21 letih Nik Mujanović postaja eden ključnih obrazov nove generacije slovenske reprezentance. V Franciji je imel izjemno sezono, bil je najučinkovitejši igralec prvenstva, z dobrimi predstavami pa se je uveljavil tudi v ligi prvakov. V prihodnji sezoni se po dveh letih vrača v Italijo.
Reprezentanci ste se po koncu klubske sezone pridružili nekoliko pozneje kot prejšnja leta. Vam je v krajšem premoru uspelo nabrati dovolj moči za naporno reprezentančno poletje?
Aprila sem bil že na nekaj treningih v Novi Gorici, potem pa sem imel že prej načrtovan dopust. Zame je bila nova izkušnja, da sem imel malo daljši odmor, ampak mi je zelo koristil. Zdaj sem stoodstotno pripravljen, da pomagam reprezentanci.
Klubska sezona v Franciji se ni končala po vaših željah. Po prvem mestu v rednem delu ste s Toursom izpadli v četrtfinalu končnice. Kako danes gledate na to obdobje?
Cilji so bili zelo visoki. Ekipa je bila sestavljena z namenom, da osvojimo domače lovorike, v ligi prvakov pa čim dlje pridemo, čeprav smo vedeli, da nas čaka zahtevna skupina. Na koncu se ni izšlo po načrtih. Francoska liga je v končnici zelo nepredvidljiva, ampak to ni izgovor. Seveda ni prijeten občutek, a iz takšnih sezon se moraš nekaj naučiti. To je pomembna izkušnja za naprej.
Toda na osebni ravni je bila sezona vseeno izjemna. Bili ste najučinkovitejši igralec francoskega prvenstva, zelo visoko ste bili tudi v ligi prvakov.
Ponosen sem na to, kar sem pokazal, ampak vseeno ne morem biti stoodstotno zadovoljen, ker ostaja grenak priokus zaradi ekipnega neuspeha. Vedno je na prvem mestu ekipa. Po drugi strani pa je bolje, da igraš dobro in ekipa ne osvoji lovorik, kot pa da ne uspe niti tebi niti ekipi. Če že ni šlo ekipno, je vsaj pozitivno, da sem osebno naredil korak naprej.
Po dveh sezonah v Franciji – prvi v Paris Volleyju, nato v končnici v Poitiersu in letos v Toursu – naj bi se, če so informacije točne, selili v Italijo, v Modeno. Ali to lahko že potrdite?
Drži, da menjam klub, ampak več za zdaj ne bi komentiral. Ne vem še, koliko informacij je že javnih, bo pa to kmalu znano.
Kako pa gledate na reprezentančno poletje po koncu klubske sezone?
Reprezentanca je vedno povsem druga zgodba. Tukaj nikoli ne manjka motivacije. Ne gre za dokazovanje komur koli, ampak za to, da dam vse od sebe za ekipo. Kar je bilo v klubu, je za menoj. Zdaj so pred nami novi izzivi in na tem mora biti osredotočenost.
V reprezentanci niste več novinec, to bo vaša že četrta sezona. Kaj se je v tem času najbolj spremenilo?
Res je, čas hitro mine. Največja razlika v primerjavi s prvimi leti je samozavest. Imam več zaupanja vase, kot sem ga imel v začetku. Še posebno po lanski sezoni, ko sem začel igrati tudi na položaju sprejemalca, kar je bilo za vse precej nepričakovano. Na začetku sem se predvsem učil od starejših, zdaj pa imam občutek, da lahko reprezentanci tudi konkretno pomagam.
Vsako leto je v reprezentanci nekaj novih obrazov. Se že vidite v vlogi mentorja mlajšim igralcem?
Iskreno, še ne. Če se kdo zgleduje po meni, mi to veliko pomeni, ampak ne mislim, da sem v položaju, ko bi lahko drugim pametoval o odbojki. Upam pa, da bom nekoč prišel do točke, ko bom mlajšim res lahko pomagal z nasveti in izkušnjami.
Omenili ste, da ste lani igrali tudi na položaju sprejemalca. Ali ste spet pripravljeni prevzeti to vlogo, ki vam vendarle ni tuja, saj ste na tem položaju igrali že v mlajših kategorijah?
Seveda. Igranje na položaju sprejemalca se mi zdi zelo zanimivo, prav tako igranje korektorja, zato res nimam težav s tem, kje bom igral. Kjer me bo ekipa najbolj potrebovala, tam bom. Če bom spet sprejemalec, bo treba nekaj več pozornosti nameniti sprejemu, ampak za to imamo dovolj časa na pripravah.
Pred reprezentanco sta liga narodov in evropsko prvenstvo. Kakšni so cilji?
Vedno najvišji. V ligi narodov je konkurenca izredno močna, ampak zaradi tega ne bomo zniževali ambicij. Ta reprezentanca je v zadnjih letih pokazala, da lahko igra proti najboljšim ekipam na svetu. Imamo dovolj kakovosti, potem pa bodo igrišče in tekme pokazali, kako uspešni bomo.
Posebno poglavje bodo znova Stožice in tekme lige narodov pred domačimi navijači.
Lani sem prvič zares občutil, kako je igrati pred polnimi Stožicami. Ko 12.000 ljudi navija zate in eksplodira ob vsaki točki, je to res neverjeten občutek. To je zelo težko opisati z besedami. Zagotovo je to nekaj, česar se vsi zelo veselimo.
Ali je po lanskem izpadu v osmini finala proti ZDA na svetovnem prvenstvu še ostalo kaj razočaranja?
Upam, da ne preveč. Vsak poraz dojema po svoje, ampak najpomembnejše je, da greš naprej. Imamo kakovost, da lahko premagamo tudi najmočnejše reprezentance. Če bomo igrali samozavestno in z našo mentaliteto, ne bi smeli imeti težav proti nobeni ekipi.