Sobotno srečanje v lepo polnih Stožicah se je končalo brez zadetkov. Da se nad slovensko izbrano vrsto v sicer sončnem vremenu niso začeli zbirati temni oblaki, pa gredo zasluge predvsem vratarju Janu Oblaku, ki je v drugem delu branil mogoče in nemogoče.
Načeti Benjamin Šeško je dan pred tekmo v reprezentančni bazi na Brdu obiskal soigralce in jim zaželel srečo. Napadalec Manchester Uniteda naj bi na lastno željo in z odobritvijo angleškega kluba z zasebnim letalom pripotoval v Slovenijo ter na tak način še enkrat izrazil podporo ter pripadnost izbrani vrsti, za katero sicer ni zaigral že skoraj leto dni. Raje bi seveda videli, da bi bil Šeško dan po tem na igrišču, a je vprašanje, ali bi se s tem kaj bistveno spremenilo. Ni bil namreč napad tisti, ki je v sobotnem popoldnevu odpovedal. Napad je bil v drugem polčasu praktično odrezan od igre, dogajanje se je namreč preselilo na slovensko polovico.
Dva različna polčasa
Kaj natančno se je ob polčasu zgodilo v slovenski in/ali škotski slačilnici, ne vemo, se je pa ob vrnitvi na zelenico slika spremenila. Korenito spremenila. Če so bili v prve pol ure podjetnejši in konkretnejši domači, je v drugem delu povsem prevladovala gostujoča zasedba. Škoti so oblegali slovenska vrata. To je bil enosmerni promet, kot da bi bili denimo na drugi strani Angleži, ne pa njihovi severni sosedje, ki na lestvici Fife zasedajo 42. mesto. Pošteno bi morali pobrskati po spominu, da bi prišli do tekme, na kateri je bila Slovenija tako nadigrana kot v soboto v drugih 45 minutah. Zaradi tega je seveda vsa dobra, če ne kar odlična predstava v prve pol ure ostala v senci, če ni celo nemudoma padla v pozabo.
Čeprav so bili brez prvega zvezdnika in poveljnika vezne vrste Scotta McTominayja, so Otočani v nadaljevanju zagospodarili na sredini igrišča. Veliko pove že statistika. Slovenci so imeli v drugem delu žogo le 31 odstotkov časa v svojih nogah. Na domačem igrišču. Proti dobri, a nič več kot to Škotski. Škoti so proti slovenskim vratom v drugih 45 minutah sprožili 14 strelov, Slovenija proti škotskim enega samega. Kakšno je natančno razmerje duelov in dobljenih tako imenovanih drugih žog, ne vemo, a tudi to je bržkone na strani gostov. Krepko na njihovi strani.
Rokavica Oblak
Kot da bi Slovencem pošla sapa. V drugem delu niso več znali odgovoriti na pritisk nasprotnika in le Oblaku ter v samih zaključkih nenatančnosti gostov se imajo zahvaliti, da so na koncu iztržili vsaj točko. Kapetan je še enkrat pokazal, zakaj se ga že vrsto let uvršča v vratarski crème de la crème. Tisto posredovanje pri prodoru Oliverja McBrunija je hitro zakrožilo po družbenih omrežjih. Škofjeloška hobotnica je Škotu izpod noge ukradla žogo v slogu Garyja Paytona, legendarnega kradljivca lige NBA, ki so mu rekli tudi The Glove, Rokavica. »Prvi polčas smo odigrali zelo dobro, v drugem pa je Škotska pokazala, da je fizično močnejša od nas. Mi se moramo osredotočiti na igro, ki smo jo pokazali v prvem delu. Na takšen način moramo igrati. Pritiskati in si upati igrati z žogo. V drugem polčasu smo od 50. minute naprej dihali na škrge. Če fizično ne zdržiš, je na tej ravni težko. Nekaj igralcev v klubih ne igra in niso v pravem ritmu. Prvi polčas je vodilo za naprej, škoda, da v prvem delu nismo zadeli. Če povzamem, prvi polčas je bil odličen, v drugem pa je bila Škotska boljša, ampak samo zaradi fizične pripravljenosti,« pravi vratar madridskega Atletica.
Krivo pomanjkanje minutaže v klubih?
Slovenci so sicer tarnali tudi nad stanjem zelenice, ki resnici na ljubo ni v najboljšem stanju – je kdaj v Stožicah sploh bila takšna? –, toda pogoji so bili za oboje enaki. Bolj utemeljen razlog za drastičen slovenski (energijski) padec v nadaljevanju tekme naj bi bil v dejstvu, da nekateri igralci v svojih klubih nimajo prav izdatne minutaže. Čeprav je tudi ta izgovor na bolj trhlih temeljih, laiku je namreč težko razumeti, da ima v današnjem nogometu odlično plačani profesionalec sape le za dobro uro igre.
Povedano drugače, nogomet se igra 90 in ne le 30 minut. »Dva različna polčasa. Od začetka smo igrali, kot smo se dogovorili, bili agresivni, imeli v napadu hitre igralce, dobivali smo druge žoge. V drugem polčasu pa velik padec. Ko smo začeli izgubljati dvoboje, smo imeli velike težave, na koncu pa vendarle velika točka. Moramo vedeti, da smo igrali proti ekipi, ki je ena boljših glede fizične pripravljenosti. Ko smo še imeli moč, smo se lahko kosali, potem pa smo imeli težave. Upam, da bomo na naslednjih tekmah zdržali čim več časa v dobrem ritmu. Če bomo tako igrali kot v drugem delu, bomo težko osvajali točke. Res pa je, da smo igrali proti izvrstni ekipi in kakovostnim igralcem, ki so nosilci v svojih klubih,« je črto pod tekmo potegnil Boštjan Cesar, za katerega je bila to peta tekma v vlogi selektorja. Njegov dozdajšnji izkupiček ni ravno bleščeč: dva poraza (Madžarska, Hrvaška), dva remija (Ciper, Škotska) in le ena zmaga (Črna gora).
Morda naslov tega članka ni ravno na mestu. Predstava Slovencev je bila v drugem delu tako skromna, da tudi tisto sonce v vratih ni moglo preprečiti kopičenja temnih oblakov. Delno oblačno, bi se glasila vremenska napoved. Prva priložnost, da razženejo oblake, bo v torek, ko bo v prestolnici gostovala Severna Makedonija in bi moral imeti junak sobotnega srečanja neprimerno manj dela. Kar koli drugega kot zmaga bi bilo neuspeh, nad slačilnico Boštjana Cesarja pa bi se zgrnili nevihtni oblaki. Od tam naprej bo v tem ciklusu vse le še težje, sledita namreč gostovanji v Švici in na Škotskem.