Če bi leta 2018 kdo napovedal, da bo Afrika čez osem let na svetovnem prvenstvu blestela kot še nikoli, bi ga označili za sanjača. Takrat se v Rusiji nobena od petih afriških reprezentanc ni prebila iz skupinskega dela, skupno so dosegle le tri zmage od petnajstih možnih. Osem let pozneje se na mundialu v Združenih državah Amerike, Mehiki in Kanadi odvija povsem drugačna zgodba. Zaradi širitve tekmovanja z 32 na 48 reprezentanc je tokrat kar deset predstavnikov Afrike, devet od njih pa jih je napredovalo v izločilne boje. Edina izjema je Tunizija. Zelenortski otoki, Egipt, Slonokoščena obala, Maroko in Južna Afrika so v svojih skupinah osvojili drugo mesto, Alžirija, DR Kongo, Gana in Senegal pa so napredovali kot tretjeuvrščeni.
Maroko nakazal smernice
Preobrazba afriškega nogometa ni plod naključja. Pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu v Katarju sta se prvič v zgodovini dve afriški reprezentanci uvrstili v izločilne boje, Maroko pa je nato dosegel, kar se je zdelo praktično nemogoče – kot prva afriška država se je prebil v polfinale, s čimer je postavil temelje za nogometno revolucijo. »Maroko je nakazal smernice, kako je mogoče priti do uspeha – z leti in leti vlaganja v nogometne akademije in delo z mladimi,« je pojasnil nekdanji nigerijski kapetan William Troost - Ekong. »Vložili pa niso le denarja, temveč tudi čas in trud z jasnim ciljem po napredku. Objekti, ki so jih zgradili, in dosledno delo skozi vse starostne kategorije – to je edini načrt, ki vodi do razvoja.«
Predsednik Afriške nogometne konfederacije (CAF) Patrice Motsepe uspeh pripisuje »trdemu delu in naložbam v razvoj mladinskega nogometa, trenerske kadre in profesionalne lige po vsej celini«. Posledice so očitne – dvajset od šestindvajsetih maroških nogometašev igra v Evropi, petnajst od teh v eni od petih najmočnejših lig. DR Kongo pa ima v Evropi kar štiriindvajset reprezentantov, od tega enajst v elitnih ligah.
Večina azijskih reprezentanc mora napredovati
Medtem ko Afrika slavi in je izkoristila širitev sodelujočih reprezentanc na svetovnem prvenstvu, je zgodba z azijskimi izbranimi vrstami povsem drugačna. Od devetih azijskih reprezentanc sta se v šestnajstino finala uvrstili le dve – Avstralija in Japonska. Skupno so azijske ekipe na sedemindvajsetih tekmah v skupinskem delu dosegle le tri zmage, kar pomeni 0,67 točke na tekmo. Afriške reprezentance so na tridesetih tekmah slavile desetkrat, njihov izkupiček pa znaša 1,33 točke na tekmo. Še bolj zgovoren je podatek o neposrednih obračunih. V zadnjem krogu skupinskega dela je bilo pet tekem med Afriko in Azijo, ki so odločale o napredovanju. Azijske ekipe niso dobile nobene, štiri so izgubile. Neuspeh Južne Koreje, ki jo je na zadnji tekmi presenetila Južna Afrika, je sprožil pravi potres. Predsednik države Lee Jae Myung je zahteval preiskavo organizacijskega in kadrovskega neuspeha, selektor Hong Myung Bo je nekaj ur pozneje odstopil, ob vrnitvi v domovino pa se je moral soočiti s številnimi razjarjenimi navijači.
Selektor Jordanije, ki je na mundialu debitirala in izgubila vse tri tekme z razliko v golih 3:8, Jamal Sellami je jasno strnil, kje tiči razlika, ki se je ustvarila v zadnjih letih. »Afriški igralci tekmujejo v močnejših evropskih ligah kot azijski. Najpomembnejše za nadaljnji razvoj jordanskega nogomet bi bilo, da bi imeli več igralcev v močnejših in konkurenčnejših ligah.« Selektor Uzbekistana Fabio Cannavaro je dodal: »Razen Japonske, Avstralije in morda Irana je jasno, da morajo vse azijske reprezentance močno napredovati.«