Prvo svetovno prvenstvo v Urugvaju je bilo še daleč od današnjega globalnega spektakla. Nastopilo je le trinajst reprezentanc, večinoma iz Južne Amerike, iz Evrope pa Jugoslavija, Belgija, Francija in Romunija.
15 dni do Urugvaja in 15 dni nazaj
Francoska odprava je v Urugvaj pripotovala z ladjo Conte Verde, skupaj z Belgijo in Romunijo ter delegacijo Fife z Julesom Rimetom na čelu. »Petnajst dni do tja in 15 dni nazaj,« se je spominjal Lucien Laurent. Igralci so bili še amaterji, zaposleni v običajnih službah, in so si morali sami urediti odsotnost z dela. »Francoska zveza je imela velike težave pri sestavi ekipe, saj delodajalci številnim niso dovolili dvomesečne odsotnosti. Takrat sem delal za Peugeot, prav tako trije soigralci: brat Jean, Andre Maschinot in Etienne Mattler.«
Francija je prvo tekmo odigrala na stadionu Peñarola. Že v 19. minuti je po akciji z leve Laurent, visok le 162 centimetrov, z volejem poslal žogo v mrežo in dosegel prvi gol turnirja. Pred štiri tisoč gledalci so Francozi zmagali s 4:1. »Ko sem dosegel gol, smo si čestitali brez pretiranega objemanja kot danes,« je dejal strelec in bil kritičen do sodobnega nogometa: »Preveč je slabega vedenja, goljufanja in premalo spoštovanja nasprotnika in sodnika.«
Kariera, vojna in poznejša leta
Prvi svetovni prvak je postal Urugvaj, ki je v finalu premagal Argentino s 4:2, v polfinalu pa s 6:1 izločil Jugoslavijo. Francija je turnir nadaljevala manj uspešno: po zmagi nad Mehiko je izgubila proti Argentini in Čilu, obakrat z 0:1. Na zadnji tekmi Laurenta ni bilo zaradi poškodbe, ki ga je oddaljila tudi od svetovnega prvenstva 1934 v Italiji. Za francosko reprezentanco je odigral deset tekem. Ob zgodovinskem golu v Montevideu je leto pozneje v Parizu dosegel še zadetek proti Angliji, svoj drugi in zadnji gol v reprezentančnem dresu.
Na klubski ravni je igral za Cercle Athlétique de Paris, nato za Sochaux, kjer je bil zaposlen pri Peugeotu, pozneje pa še za Rennes in Strasbourg. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskim oboroženim silam, a je bil kmalu ujet in približno tri leta preživel v ujetništvu v Saški. Izpuščen je bil leta 1943, po vrnitvi pa je še nekaj časa igral tako imenovani vojni nogomet za Besançon, preden je leta 1946 končal igralsko kariero.
Nato se je posvetil trenerskemu delu in delu z mladimi igralci. V poznejših letih je živel mirno, skoraj umaknjeno življenje. V lokalu, ki ga je imel v lasti, se je le redko vračal k dogodkom iz Montevidea. »Liberati mi je podal žogo,« je bil skoraj edini stavek, s katerim je opisoval svoj zgodovinski trenutek – kot da bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega.
Še sin ni vedel za njegov gol
Spomini na njegov gol so se znova prebudili na gala večerji ob svetovnem prvenstvu leta 1990 v Italiji. »Vedel sem, da je igral za Francijo in nastopil na svetovnem prvenstvu, ampak to je bilo vse,« je dejal njegov sin Marc, s katerim je Laurent preživel zadnja leta.
Leta 1998 je dočakal tudi francoski naslov svetovnih prvakov kot tihi pričevalec dolge poti, ki se je začela prav z njegovim golom v Montevideu. Umrl je leta 2005 v Besançonu v starosti 97 let.