Na četrtem ljubljansko-celjskem obračunu v letošnji sezoni so pivovarji izid v zmagah izenačili na 2:2. V rednem delu slovenske lige je Slovan dobil obe tekmi: na gostovanju z 31:29, doma pa s 34:31. A ekipa mladega trenerja Klemna Luzarja se je zasedbi njegovega stanovskega kolega Uroša Zormana sladko maščevala na sklepnem turnirju slovenskega pokala v Tivoliju, ko je v polfinalu po streljanju sedemmetrovk zmagala s 35:34 (v finalu je nato premagala še Trimo iz Trebnjega s 36:31 in osvojila že 23. pokalno lovoriko), s sredinim uspehom na Kodeljevem na prvi finalni tekmi pa si je na široko odprla pot do 27. naslova državnega prvaka. Druga in morda že odločilna tekma bo v nedeljo v Zlatorogu (igra se na dve zmagi), v primeru Slovanove zmage pa bi o lovoriki odločala tretja in sočasno zadnja tekma v soboto, 6. junija, v Ljubljani.
Tekma na Kodeljevem je še najbolj spominjala na »revolveraški obračun«, saj sta ekipi skupaj dosegli neverjetnih 80 golov – 43 v prvem polčasu in 37 v drugem. V prvem delu igre je Slovan največ vodil za tri gole (6:3, 9:6, 10:7), Celje pa je po delnem izidu 4:0 prvič povedlo pri 15:14 in nato še dvakrat s plus dva (16:14, 17:15). V drugem delu se je tehtnica hitro začela nagibati na stran pivovarjev: po zadnjem izenačenju na tekmi (24:24 v 33. minuti) so počasi, a zanesljivo povečevali svojo prednost. Rekordno so prvič dosegli slabih sedem minut pred koncem, ko je bilo na semaforju 39:34. Trener Zorman je poskušal z zaporednima minutama odmora prebuditi svojo zaspano četo, a brez uspeha.
Neustavljivi celjski 18-letnik
Njegovi igralci so padali iz napake v napako, poletni, mladi in hitri Celjani pa so se razleteli po igrišču. Ko je neustavljivi 18-letni Aljuš Anžič v 56. minuti s svojim desetim golom poskrbel za vodstvo s 40:36, je bilo že jasno, da bodo Celjani na drugo stran Trojan odpeljali pomembno prtljago – zmago. Pri zmagovalcih, ki so v slovensko prestolnico dopotovali brez krilnega igralca in enega od nosilcev igre Luke Perića, so bili najučinkovitejši Aljuš Anžič (10 golov), Lucijan Korošec in Žiga Grabar (po 5), pri poražencih pa sta po sedemkrat zadela v polno Ilija Brozović in Staš Slatinek Jovičić.
V taboru Ljubljančanov, ki so bili vsaj na papirju (glede na kakovost igralskega kadra, proračun …) favoriti proti Celjanom, s tem pa tudi pod večjim pritiskom, je po porazu vladalo veliko razočaranje. »Končni rezultat pove dovolj – prejeli smo absolutno preveč golov. V drugem polčasu smo imeli veliko priložnosti, da bi se približali nasprotnikom, jih ujeli in prehiteli, a smo v ključnih trenutkih naredili preveč napak. Naredili smo tudi preveč tehničnih napak, kar so gostje kaznovali s hitrimi protinapadi in doseganjem lahkih golov,« je ocenil Slovanov igralec Staš Skube. Toda strelec šestih golov še ni vrgel puške v koruzo: »V zmagah zaostajamo z 0:1, zato je jasno, kaj moramo storiti v Celju. Nikakor se ne predajamo in tja odhajamo po zmago.«
Slovan je v minuli sezoni osvojil obe domači lovoriki (prvenstvo in pokal), prvi v klubski zgodovini v samostojni državi, letos pa mu grozi, da bosta obe končali v Celju. Pokalna je že tam, ligaška lahko pride v nedeljo. »Tekmo smo začeli nekoliko medlo, saj smo bili malce živčni zaradi pomembnosti finala. A od 15. minute dalje smo vzpostavili svoj ritem in sistem igre ter zasluženo prišli do velike zmage,« pravi celjski kapetan Žiga Mlakar. A sočasno opozarja, da finale še zdaleč ni odločen: »Slovan zagotovo ne bo prišel v Celje z belo zastavo, zato nas čaka še ena zahtevna tekma. Že od začetka sezone velja za favorita in tako je tudi v finalu. V Zlatorogu bomo skušali ustvariti super vzdušje in verjamem, da se bomo pred domačimi gledalci veselili naslova državnih prvakov.« x