Domen Prevc je za velik uspeh moral uprizoriti sanjski drugi skok, da je premagal Japonca Rena Nikaida, s tretjim mestom pa je še enkrat na teh igrah navdušil komaj 19-letni Poljak Kacper Tomasiak. V manj kot letu dni je 26-letni as iz Selške doline združil naslove svetovnega prvaka, svetovnega prvaka v poletih, olimpijskega prvaka, zmagovalca novoletne turneje in je na odlični poti, da osvoji tudi veliki kristalni globus. Tako kot na skakalnici je v Predazzu znova blestel tudi pred medijskimi mikrofoni.
O tem, kaj mu pomeni naslov posamičnega olimpijskega prvaka.
Ne razmišljam o tem, kakšna je razlika med posamično in ekipno kolajno. Obe sta zlati in obe pomenita veliko. Te se mogoče veselim bolj le zato, ker mi je uspel tak fantastičen drugi skok.
O tem, kaj mu je šlo po glavi med prvo in drugo serijo, ko je bil na drugem mestu.
Nič posebnega. Rekel sem si, da naj uživam, saj nimam priložnosti biti vsak dan na olimpijskih igrah. Ker je imel Ren Nikaido veliko prednost, sem si rekel, da to, kar se bo zgodilo, naj se pač zgodi. Osredotočil sem se na naloge, ki jih imam, in to je to.
O tem, kako je doživel trenutek, ko Ren Nikaido ni dosegel zelene črte za zmago.
Po svojem skoku sem vedel, da sem zadal velik izziv in da zna biti še zanimivo. Ves čas sem se zavedal, da je zlata posamična kolajna zares nekaj posebnega, in ko je bil Ren nekoliko prekratek za zmago, sem si rekel: »No, to pa je res nekaj posebnega!«
O čem je razmišljal na zmagovalnem odru.
Na stopničkah se mi vedno zavrti film vse od otroških let, ko sem začel trenirati smučarske skoke. In nato o najstniških letih, ko sem nekako prišel zraven, a so mi ves čas govorili, da ne bom tako dober kot moj brat. Nato se, ko kreneš v pravo smer, stvari začnejo sestavljati. Zelo sem vesel, da se to trdo delo potem poplača na tak način. Upam, da sem lahko inspiracija tudi mladim, da vidijo, kako se po tem, ko za nekaj vsak dan res trdo delaš in daješ svoj maksimum, stvari začnejo sestavljati.
O tem, da je sedaj po dosežkih presegel svojega brata Petra Prevca.
To je zame le potrditev, da se s trdim delom lahko doseže velike stvari. Zame je velik dosežek, da sem presegel tudi svojega brata, a to ni tisto, o čemer razmišljam. Meni je bolj pomembno, da sem sebi dokazal, da s trdim delom lahko dosežem velike stvari. Predvsem pa bi rad poudaril, da ta zlata kolajna ni le nagrada zame, ampak tudi za celotno slovensko ekipo. Veliko ljudi je garalo in delalo. Rad bi izpostavil Janija Grilca, ki je z menoj delal tudi v času, ko nisem bil najboljši. On resnično živi za ta šport in vlaga vanj več, kot bi mu bilo treba. Hvaležen sem za vse takšne ljudi, ki delajo tako trdo, da jaz lahko opravljam svoje delo.
O veselju s svojo družino.
Tokrat so bili na prizorišču moje dekle (Špela Ravnik, op. p.), oče Božidar, brata Peter in Cene ter sestra Ema. Mami je doma, Nika pa se pripravlja na svoje tekmovanje. Ti objemi domačih so vedno nekaj posebnega. Predvsem pa sem vesel, da s tem veseljem in uspehom lahko svojima staršema vrnem nekaj, kar sta onadva naredila za vse nas. Odreči sta se morala toliko stvarem, ker nas je pet otrok; vsak je treniral svoj šport in vsak je imel svoj ritem. Vedno sta nas vozila na treninge, si vzela veliko časa. Da jima lahko vrnem na tak način, je nekaj najlepšega.
O svojih kljukicah, ki jih dela ob doseženih uspehih.
Zlata olimpijska kolajna je zagotovo vrh. To je vrh. V športu ni ničesar, kar bi bilo več od tega, da postaneš olimpijski prvak. Še posebno pa mi je ta kljukica všeč, ker sem do nje prišel s tako dobrim drugim skokom. Da s takim drugim skokom osvojiš zlato kolajno, je res fantazija, in želiš si le tako nadaljevati še naprej.
O tem, ali je bil finalni skok eden najboljših v sezoni.
Lahko bi rekel, da je bil eden boljših.
O slovenskih navijačih v Predazzu.
Neverjetno, da jih je tako veliko. Kot sem slišal, vstopnic ni bilo lahko dobiti, tekme so bile razprodane. To pomeni, da so to res pravi navijači, saj so morali vstopnice nakupiti že jeseni, ko ni bilo še nobenih teh uspehov. Zares sem vesel, da so nas prišli podpirat v takem številu, in tudi njim kapo dol.
O Renu Nikaidu in Kacperju Tomasiaku, ki sta si z njim delila zmagovalni oder.
Z Renom Nikaidom ne govoriva veliko, saj njegovo znanje angleščine ni najboljše. V Kacperju pa vidim mladega Poljaka, ki ima znova tisto pravo moderno tehniko skakanja. Je še zelo mlad in verjamem, da ima pred seboj še izjemno kariero. Predvsem pa te fante vidim praktično vsak dan. Vsi res trdo delajo in vesel sem, da sta tudi onadva prišla do teh uspehov na teh olimpijskih igrah. Vedno mi je v veselje, ko je nekdo, ki se za dosežke zares trudi in odreka veliko stvarem, dober. Ren je denimo ves čas zdoma in je zagotovo zelo težko, tako da sem zares vesel zanj.
O tem, da so imeli številni skakalni šampioni do sedaj na olimpijskih igrah težave, sam pa je prvak postal na svojih prvih.
Na olimpijske igre sem prišel predvsem uživat in ohranjat tega otroka v sebi. Saj ne želim reči, da nisem sem prišel po kolajne, ampak ves čas sem ohranjal to igrivost. Ves čas sem si govoril, da naj le uživam. Kot otrok nisem verjel, da lahko to dosežem, in je zame bilo dovolj že to, da sem tukaj. Ko v glavi zložim še to, da sem v tej sezoni že dosegel veliko uspehov, pa tudi možgani lažje prenesejo ves ta pritisk.
O tem, da je po Mattiju Nykänenu postal drugi skakalec v zgodovini z vsemi možnimi posamičnimi zlatimi naslovi v smučarskih skokih.
O teh rekordih ta trenutek ne razmišljam. Morda bom o tem razmišljal čez deset let. Sicer pa sem tak človek, da me uspehi ženejo naprej. Želim izkoristiti ta zagon in motivacijo za naprej. Tudi v teh trenutkih imam v glavi že nekaj idej, kaj lahko popravimo za naslednjo sezono, da bom še boljši. Vedno si želim skakati čim dlje in biti boljši. Sedaj, ko mi stvari uspevajo, si tega želim še bolj. Nekako vem, da ne smem zaspati na lovorikah in da moram delati naprej, vsi ti dosežki pa me dodatno motivirajo.
O tem, kdaj je začutil, da lahko postane olimpijski prvak.
Že v petek zvečer sem nekako čutil, da bi sobota lahko bila moj dan, če se vse stvari nekako sestavijo, kot si želim. Vse sem imel načrtovano za to tekmo, da bo telo polno energije, da bodo noge eksplozivne, glava na mestu in telesna teža prava. Veliko nekih podrobnosti, ki ti že pred tem dajo vedeti, da si maksimalno pripravljen. In potem moraš le še tehnično narediti skok, da si tam, kjer si želiš biti.
O tem, kje bo doma hranil olimpijsko zlato kolajno.
Nimam posebnega mesta za svoje nagrade. Vse ostale imam v omari. Za tole pa bi morda najraje videl, da bi jo v svoje roke vzel kakšen muzej in jo razstavil z napisom: »Trdo delo vse poplača.« Res si želim, da bi bila moja zgodba lahko navdih tudi drugim.
O ciljih za ekipno tekmo dvojic.
Rad bi naredil tri takšne skoke, kot je bil finalni na posamični tekmi. Gre za zelo zanimiv format, prisotnega bo veliko uživanja in tekme se zelo veselim. Verjamem, da se tudi Anže Lanišek znova lahko sestavi skupaj. On mora le verjeti v to, da zna in zmore. Na mešani ekipni tekmi je že pokazal, da zna, in verjamem, da bomo znova vsi lahko uživali v eni lepi tekmi.
