26-letni šampion iz Selške doline je na olimpijskih igrah zdržal vse pritiske in izpolnil otroške sanje. Čeprav Domnu Prevcu in Anžetu Lanišku na ekipni tekmi parov ni uspelo priti do želene kolajne, je najboljši skakalec zime do slovenskih novinarjev prišel z nasmehom na obrazu in z veseljem odgovarjal na vprašanja o zadnji skakalni tekmi na igrah, o doživetju svojih prvih olimpijskih nastopov in o bližnji prihodnosti.
O tem, da tokrat pred medije prihaja brez kolajne okoli vratu.
Želja je bila velika, a se ni izšlo. A po drugi strani sta bila tudi Japonca velika favorita in ostala brez kolajne. Tako to je in to je treba sprejeti. Tako jaz kot Anže sva delala napake in na koncu tudi točke niso bile na najini strani.
O svojih skokih na tekmi parov.
Prvi skok ni bil slab, drugega pa sem naredil v krču, malce preveč sem izsiljeval. Zaradi tega v zraku ni bilo prave hitrosti, da bi lahko skočil več kot 140 metrov, kar sem bil sposoben, a so bile napake prevelike. Na koncu sem imel še težave pri doskoku, tako da točke niso bile prave.
O tem, ali majhna razlika do kolajne še dodatno boli.
Želja je bila danes zagotovo kolajna. Tako jaz kot Anže sva vedela, da sva sposobna. Potem je še Anže odlično začel tekmo in pri sebi sem si že rekel, da je to najin dan. Počutil sem se zares dobro, noge so odlično delale, a se ni izšlo. Morda je bila želja prevelika in je bilo preveč izsiljevanja. Ni bilo prave sproščenosti. Tako se stvari začnejo podirati in potem ni pravih metrov.
O tem, ali je bila odločitev o prekinitvi tekme prava, saj je sam tudi opravil skok v snežnem metežu.
Mislim, da je bila odločitev prava, saj v takem metežu s pihalniki težko očistiš naletno smučino. Tudi pri meni se je že poznalo, da ta ni tekla tako, kot bi morala, in se je zato pripetila napaka. Drugače bi bilo, če bi bile razmere od začetka take in za vse enake. Potem žirija lahko prilagodi zaletno mesto in tekma teče hitreje. Sicer pa nisem jaz tisti, ki sprejema takšne odločitve, ampak se moram prilagoditi. Vseeno mislim, da so se odločili prav.
O svojih mislih in željah pred olimpijskimi igrami.
Na olimpijske igre sem prišel z željo, da pokažem svoje najboljše skoke. To je bil moj glavni cilj in se nisem obremenjeval z rezultati. S temi pa sem na koncu veliko bolj zadovoljen, kot sem pričakoval, a za skoke sem upal, da bodo boljši.
O veselju, ker so po olimpijskih igrah najprej na sporedu poleti v Kulmu.
Tale ekipna tekma parov me bo še malce žrla, a je hkrati znova odlična prizemljitev in znak, da ni vse samoumevno. Znova se bo treba zbrati za polete, tako da je vse skupaj odlična kombinacija za motivacijo za naprej.
O tem, česa se najbolj veseli do konca sezone.
Ni ničesar, česar bi se zares posebno veselil, bolj ohranjam osredotočenost na vsak korak posebej. Gotovo je Planica vsako leto nekaj posebnega, a ne želim prehitevati dogodkov.
O načrtih za naslednje dni.
Do srede ostajam na olimpijskih igrah, saj se bom odpravil na biatlon v Anterselvo in na ženski slalom v Cortino. Še posebno se veselim slaloma, ker smučanja v živo še nisem spremljal in me zanima priprava tekmovalk iz ozadja. Drugače pa bom tudi ves ta čas skrbel za regeneracijske treninge, v petek imam kondicijski trening, v soboto pa že testiranje opreme za nadaljevanje sezone.
