Tenis je praviloma šport posameznikov. Igralec je na igrišču sam, sam sprejema odločitve in sam nosi odgovornost za rezultat. Laverjev pokal je zato svojevrsten odklon od pravil, ki veljajo preostanek sezone. Največji tekmeci za tri dni postanejo soigralci, trenerji se spremenijo v kapetane, zmage pa se ne štejejo več posameznikom, temveč ekipi. Tudi letošnja izvedba v Londonu je pokazala, zakaj je tekmovanje kljub pomislekom o umestitvi v že tako natrpan koledar postalo eden zanimivejših dogodkov teniške jeseni. Evropa je pred domačim občinstvom v O2 Areni svet premagala s 13:5. Odločilno točko je osvojil Alexander Zverev, ki je s 7:6 (3), 6:3 ugnal Learnerja Tiena. Nemec je s tem še enkrat potrdil, da je Laverjev pokal zanj nekaj posebnega. Sodeloval je pri vseh šestih evropskih zmagah in je z osmimi posamičnimi zmagami tudi najuspešnejši igralec v zgodovini tekmovanja.
»Zmagovati kot ekipa je eden najboljših občutkov v športu. Tega v tenisu nimamo dovolj,« je po zmagi povedal Zverev.
Od tekmecev do soigralcev
Prav v tem je bistvo Laverjevega pokala. Igralci, ki se večino leta borijo drug proti drugemu, sedijo na isti klopi, si svetujejo in navijajo drug za drugega. Na običajnem turnirju je zmaga enega skoraj vedno poraz drugega, v Londonu pa so morali najboljši igralci sveta svoje individualne interese vsaj za nekaj dni podrediti ekipi.
Posebno zanimiva je bila vloga Andreja Agassija. Ameriška teniška legenda je prvič vodila svetovno ekipo in ob igrišču pokazala veliko energije. Ves čas je spodbujal svoje igralce, jim svetoval in se z njimi veselil dobljenih točk. Ko je Alex de Minaur v dramatičnem dvoboju premagal Zvereva, je po zadnji točki stekel naravnost proti Agassiju.
Na drugi strani je evropsko ekipo vodil Yannick Noah. Tudi Francoz je prvič sedel na kapetanskem stolčku, pri čemer je igralce želel vključevati v odločitve in preverjati njihovo počutje.
Kapetanska vloga je pri Laverjevem pokalu še posebno pomembna zaradi sistema točkovanja. Zmage prvi dan prinesejo eno točko, drugi dan dve, tretji pa tri. Za zmago na tekmovanju je potrebnih 13 točk, zato se lahko razmerje moči zelo hitro spremeni.
Tenis, kakršnega med sezono ni
Laverjev pokal je zaradi tega več kot zgolj revijalno tekmovanje z največjimi imeni svetovnega tenisa. Njegova posebnost je v tem, da igralcem omogoča izkušnjo, ki je na individualni turneji skoraj ne poznajo.
Ko izgubijo niz, imajo ob sebi soigralce. Ko osvojijo pomembno točko, se lahko veselijo z ekipo. Ko nekdo zmaga, njegov uspeh postane uspeh vseh. Tudi zato so čustva na Laverjevem pokalu pogosto precej izrazitejša kot na običajnih turnirjih.
Vprašanje, ali si tekmovanje zasluži mesto v vse bolj natrpanem koledarju, bo ostalo. Toda London je ponudil odgovor na drugo vprašanje. Laverjev pokal je eden redkih trenutkov v sezoni, ko lahko vidimo največje teniške zvezdnike v povsem drugačni vlogi. Ne kot tekmece, temveč kot soigralce. In prav zaradi tega ima turnir, ki ga je ustvaril Roger Federer, še vedno svojo privlačnost.