V kvalifikacijah je v Ruki nastopil prepričljivo, z vožnjo, ki je kazala, da je pripravljen na zmago. A je nato presenetil z odločitvijo – odstopil je z glavne tekme. »Po kvalifikacijski vožnji sem začutil bolečino v predelu dimelj, zato sem se po pogovoru s trenerjem odločil, da ne nadaljujem tekmovanja. Želim se zaščititi za nadaljevanje sezone, katere vrhunec bodo olimpijske igre,« je pojasnil Mikael Kingsbury. S tem je jasno pokazal, da kariero gradi preudarno in načrtno, s poudarkom na dolgotrajni formi in zdravju.
Nov poskus za stoto zmago je konec minulega tedna dobesedno splaval po vodi. Tekma v švedskem Idreju je bila zaradi previsokih temperatur, mehke snežne podlage in varnostnih pomislekov organizatorjev odpovedana. Tako bo novo priložnost iskal na Kitajskem, v Secret Gardnu – prizorišču, ki ima zanj poseben simbolni pomen, saj je tam na zimskih olimpijskih igrah leta 2022 osvojil srebrno kolajno.
Od otroških sanj do svetovnega vrha
Kingsbury se je rodil 24. julija 1992 v Sainte-Agathe-des-Monts v kanadskem Quebecu, kjer so zime dolge, smuči pa del vsakdana. Na snegu je stal že pri štirih letih, pri osmih pa se je pridružil lokalnemu klubu prostega sloga. Navdih je našel v zlati olimpijski vožnji finskega smučarja Janneja Lahtela na OI v Salt Lake Cityju 2002. »Takrat sem spoznal, česa si želim. Nad svojo posteljo sem si obesil risbo s petimi olimpijskimi krogi in napisom 'I will win' (zmagal bom, op. p.), ki mi je vsak dan znova dajala motivacijo na treningih,« se spominja svojih začetkov.
Pri 17 letih je bil predtekmovalec na zimskih olimpijskih igrah 2010 v Vancouvru, kar je bil njegov prvi stik z olimpijskim vzdušjem. Že leto pozneje je prišel do prve zmage v svetovnem pokalu, nato pa je sledilo obdobje prevlade, kakršnega smučanje na grbinah ne pomni. Do danes je ob 99 zmagah še 43-krat stal na zmagovalnih stopničkah. Med sezonama 2012/13 in 2019/20 je sedemkrat zaporedoma osvojil veliki kristalni globus, na svetovnih prvenstvih pa je devetkrat osvojil zlato, štirikrat srebro in dvakrat bron. Na olimpijskih igrah je prvič prišel do kolajne v Sočiju leta 2014, ko je bil drugi za reprezentančnim kolegom Alexom Bilodeaujem, vrhunec pa je bilo olimpijsko zlato v Pjongčangu štiri leta pozneje. »Danes sem uresničil svoje sanje in to je najboljši dan mojega življenja. Svetovni pokali so izjemni, a to je ena noč na štiri leta. Za vedno bom olimpijski prvak,« je povedal po zlati kolajni.
Mentor in zgled
Njegov največji adut na grbinah ni le brezhibna tehnika, temveč izjemna psihološka mirnost, ki mu omogoča, da tudi v najbolj napetih trenutkih ostane zbran in natančen. Ko se spusti po progi, deluje, kot da se svet okoli njega za hip ustavi. »Ko stopim na start, se umaknem v svoj svet. Ne slišim hrupa, ne vidim tribun – samo progo in to, kar moram narediti,« je pred leti dejal za kanadski radio.
Kljub številnim zmagam ostaja notranje miren, skoraj zadržan, in tisti, ki ga poznajo, vedo, da zmag nikoli ne jemlje kot nekaj samoumevnega. »Vsaka zmaga ima svojo zgodbo. Včasih gre za popolno vožnjo, drugič za preživetje. Prav zato me to še vedno tako veseli,« je dejal po eni od številnih zmag. Po uspehih se redko prepušča blišču in velikim slavjem; raje izbere miren večer z ekipo ali družino. »Če začneš misliti, da si nekaj posebnega samo zato, ker zmaguješ, hitro izgubiš stik s sabo.« Misel, ki morda bolje kot katera koli statistika razkrije, zakaj Kingsbury ostaja zmagovalec, tudi ko ni na snegu.
Z leti je prevzel vlogo mentorja mlajšim kanadskim smučarjem. »Ko sem bil mlad, sem imel ljudi, ki so mi pomagali razumeti, kaj pomeni biti profesionalec. Zdaj čutim, da je prav, da to predam naprej,« pogosto poudarja. Mlajšim ne govori le o tehniki, temveč predvsem o potrpežljivosti, rutini in odnosu do porazov.
Wayne Gretzky smučanja na grbinah
Poseben mejnik zanj bodo zimske olimpijske igre v Cortini, kjer bo prvič del programa tudi paralelno smučanje na grbinah. Njegov cilj je jasen – ostati konkurenčen in se boriti za kolajne v obeh disciplinah. »Miselnost in cilji so še vedno enaki. Osredotočam se na vsako tekmo posebej in vem, da še vedno lahko zmagujem,« poudarja Kanadčan, ki ga pogosto imenujejo Wayne Gretzky smučanja na grbinah. Tudi sicer je strasten ljubitelj hokeja. Ko je v Montrealu, ga pogosto vidijo na tribunah Bell Centra, kjer navija za Montreal Canadiens, ali pa na ledu, kjer s sotekmovalci uživa v hokejskih pripravah. Rad se posveča še golfu, rolkanju in deskanju na valovih. Leta 2024 je postal oče sina Henrika, kar mu je odprlo novo dimenzijo v življenju. »Prej sem tekmoval zase. Zdaj tekmujem tudi za ljudi, ki me imajo radi in verjamejo vame. To me pomirja,« je povedal za kanadske medije.