Potem ko je bil film Emilia Pérez še lani proglašen za evropski film leta, pa nato letos ovenčan z zlatim globusom za naj muzikal in je za piko na i prejel še 13 nominacij za oskarja, se je njegov pohod v sezoni nagrad obrnil na glavo. Razlog? V javnosti so bili izpostavljeni številni sporni tviti glavne igralke filma Karle Sofíe Gascón, ki je prva transženska, ki se poteguje za oskarja za igralko v glavni vlogi. Drugi val kritik sledi prvemu, ki se vleče od lani, in sicer se zaradi načina upodobitve družbenih skupin v filmu že dalj časa pritožuje skupnost transspolnih oseb, pa tudi številni Mehičani, ki menijo, da je mehiška družba v filmu predstavljena nespoštljivo.
Sporni zapisi o muslimanih
Kritike omenjenih so ob razkritju zapisov glavne igralke dobile svež zagon, pa čeprav so v osnovi deplasirane. Na kratko: ne gre le za to, da naloga umetnosti seveda ni dokumentaristično popisovati družbe in življenje marginalnih skupin, pač pa je treba filme gledati tudi v skladu z žanrskimi konvencijami. Enostavne upodobitve družbenih skupin v Emilii Pérez so rabljene namensko in v duhu žanra melodrame oziroma telenovele, a ne z namenom smešenja, temveč z namenom prikaza mehanizmov reprodukcije družbenih neenakosti. Čeprav je spolna tranzicija v osrednjem zapletu, je namreč transspolnost bolj kot v funkciji osrednje teme v funkciji prispodobe za razredno hinavščino bogatega razreda.
Kaj pa sporni tviti? Pojdimo po vrsti: kanadska novinarka Sarah Hagi je prejšnji mesec ob prečesavanju družbenih omrežij Gascónove izbrskala njene številne sporne tvite o islamu, muslimanih, Kitajcih in še čem. Gre za rasistične zapise izpred nekaj let, v katerih je španska igralka med drugim zapisala, da pride »kitajsko cepivo proti covidu obvezno z mikročipom in dvema spomladanskima zavitkoma«, pa recimo, kako »islam postaja žarišče okužbe za človeštvo, ki ga je treba nemudoma pozdraviti«. Igralka je po hudih kritikah svoj profil v omrežju X hitro izbrisala, se opravičila, a pozneje tudi pritožila, da gre za »kampanjo sovraštva in dezinformacij« proti njej.
Toksična kultura izobčenja
Zaradi njenih tvitov so se od igralke že distancirali tudi pri pretočni platformi Netflix, na kateri si lahko Američani ogledajo film. To naj bi po poročanju britanskega časnika The Guardian pomenilo tudi to, da igralka ni več del uradne promocije filma, na posterjih naj bi tako med drugim več prostora dobila njena soigralka Zoe Saldaña. Vsak sovražni govor je seveda treba na eni strani obsoditi, a takšna negativna zgodba ima v medijskem prostoru vselej tudi številne toksične stranske proizvode. Zaradi izjav Gascónove se namreč tako proti njej kot novinarki, ki je razkrila sporne tvite, uperjene številne grožnje s smrtjo, poleg tega pa se na družbenih omrežjih »za kazen« množijo sporočila, kako je film pravzaprav slab, da so plesni prizori neumni in tako dalje. Po tistem, ko je film že pobiral številne nagrade.
To, kar se dogaja s filmom Emilia Pérez, je primer tega, kako nepredvidljivo delujejo mehanizmi kulture kenslanja. Oziroma po slovensko izobčenja. Na eni strani tako takšna digitalna ljudska sodišča posameznikom zaradi njihovih grehov pogosto odmerijo izrazito disproporcionalno kazen, pri čemer za povrh izzovejo tudi dejanska kazniva dejanja v obliki groženj. Po drugi strani se sankcioniranje posameznikov, sploh tistih iz sveta zabavne industrije oziroma kulture, neredko veže tudi na njihove in umetniške dosežke drugih pri projektu. Kot bi recimo smučarjem, ki rasistično tvitajo, na koncu pribili sekundo ali dve k rezultatu. Dogajanje okoli filma je družbeno precej bolj kompleksno, a dejstvo ostaja, da se ob robu razkritih tvitov odvija tudi kampanja proti filmu Emilia Pérez. Kako preprečiti takšne zgodbe, je izredno težko vprašanje, saj so spletne zakonitosti zelo kompleksne. Zakonska regulacija preprosto ne dohaja praks družbenih omrežij in njihovih algoritmov, ki promovirajo konfliktno komuniciranje, to pa postaja vse bolj vulgarno, senzacionalistično in popreproščeno.
