Precejšnje pozornosti so bili dokumentarni filmi letos deležni tudi med občinstvom. Projekcije so bile povečini navdihujoče polne, rast zanimanja za dokumentarno formo pa med gledalci zaznava tudi programski direktor festivala Simon Popek: »Glede na težke teme, ki so jih izbrani dokumentarci obravnavali letos (vojne, posilstva, zatiranje drugače mislečih, begunci, ekološke teme, poteptane delavske pravice …), smo s pozornostjo občinstva zelo zadovoljni, presenetila nas je že predprodaja, ki je bila rekordna. Morda se vendarle povečuje zanimanje za dokumentarce, prikazane v kinu, ki nikoli ni bilo prav veliko.«
Čez letošnje filme se je sicer komaj opazno vila rdeča nit telesa. Telesnega uničevanja kot oblike politične kazni v filmu Mož v črnem; patriarhata, ki se zatiralno vpisuje v žensko telo Sester v savni; bolnih, v bolečino zavitih in trpečih teles Našega telesa; tehnološkega nadzora človeškega gibanja Popolnega zaupanja ter obremenjenih, izčrpanih, pregorelih in tesnobnih teles, ki se v Deloholikih ter Mladih in ambicioznih v nedogled ženejo, dokazujejo in se – brez pavz, počitka in dopusta – sistematično uničujejo. Telesa se pod težkim delom lomijo in dušijo tudi v Stekleničarjih, z ukrajinskega vojnega območja rešujejo V vzvratnem ogledalu ter kradejo in v nacistično ideologijo prevzgajajo v Zajetih v izviru – Slovenskih otrocih Lebensborna. Telo kot bojno polje se izrisuje tudi kot osrednji motiv letošnjega zmagovalnega filma Tišina razuma makedonske režiserke Kumjane Novakove.
Opomin na eno najtemnejših epizod sodobne Evrope
»Ko razum utihne, nesreče, ki jih povzroči človek, postanejo normalne. Drugih ne vidimo več kot enakovrednih. Preprosto pogledamo stran in ostanemo v udobju tišine,« je v utemeljitvi nagrade Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic zapisala letošnja žirija v sestavi snemalke in direktorice fotografije Lee Aymard, režiserke in scenaristke Urška Djukić ter iranskega filmskega in gledališkega režiserja Ayata Najafija.
Tišina razuma, arhivski videoesej, ki forenzično zareže v sodne dokaze in zapiske pričevanj žensk iz bosanskega mesta Foča na haaškem sodišču, je film, ki zavrača normaliziranje množičnih posilstev in spolnega suženjstva kot naravnega elementa vojne in »neizogibne« posledice vsakega vojaškega konflikta. Film, ki človeštvo »opominja na eno najtemnejših epizod sodobne Evrope, ko je žensko telo postalo bojno polje, medtem ko so mnogi po svetu gledali stran«, kot je svojo odločitev pojasnila žirija. Tišino razuma gre tako brati kot filmski spomenik ženskam, ki so s svojimi pričevanji leta 2000 dosegle, da so vojna posilstva prvič v zgodovini prepoznali kot zločin proti človečnosti. S svojim nesebičnim pogumom so spremenile mednarodno pravo, a zvočni zapisi in transkripti njihovih travmatičnih, grozljivih, nepojmljivih izkušenj so zadnji dve desetletji počasi bledeli v našem kolektivnem spominu. Tišina razuma je v tem oziru tudi poskus, da se pričevanja iz zaprašenih, pozabljenih arhivov vrnejo v svoj izvirni geografski prostor. Ali kot je motivacijo za film opisala Novakova: »Njihova pričevanja je mogoče utišati le, če jih pustimo zaprta v arhivu, v katerega nihče ne pogleda. Ti dokazi pripadajo vsem nam, kar je bil tudi povod za željo, da arhiv odprem in ga uprizorim skozi filmski jezik.«
