Alcarràs katalonske režiserke Carle Simón je živahna, grenko-sladka rezina življenja razširjene družine Solé, ki pod žgočim soncem severozahodne Španije že generacije obdeluje tamkajšnjo zemljo in sadovnjake. A ko breskve, temelj njihove družinske identitete, še zadnjič dozorijo, lastnik posesti v njih ne vidi več prihodnosti. Film o agrarni kulturi, izginjanju tradicije, razseljevanju družin in kapitalistični gonji za dobičkom je na lanskem Berlinalu prejel zlatega medveda, ujamete pa ga tudi na rednem programu Kinodvora.

Alcarràs se pred nami odvije kot košček življenja. Na obrazu čutimo sonce, vonjamo prst, okušamo sveže utrgane breskve. Na trenutke pozabimo, da gledamo fiktivno zgodbo.

Temu sem se skozi celoten proces ustvarjanja zavestno posvetila. Želela sem, da se že sam scenarij bere čim bolj naravno; čutila sem skorajda nekakšno odgovornost, da čim bolj realistično pokažem ta kraj. Njegova polja, drevesa, ljudi in trdo delo. Zato mi je bilo tudi pri izbiri igralcev pomembno, da gre za ljudi, ki so resnično povezani s tem okoljem, da govorijo njegovo narečje in znajo delati na zemlji. Ker gre za neprofesionalne igralce, smo v štirih mesecih priprav skupaj preživeli ogromno časa, gradili odnose in improvizirali trenutke, ustvarjali skupne spomine in intimo, ki se je kasneje povsem organsko prenesla pred kamero. Postali so kot prava družina, in to ostajajo še danes! Seveda pa to, da sem delala z ansamblom dvanajstih neprofesionalnih igralcev, ki bivajo pod eno streho, ni minilo brez izzivov (smeh). Sploh ker imam kot režiserka rada stvari pod nadzorom. A so bili trenutki, ko sem prostor prepustila tudi improvizaciji. Pravzaprav igralcem nisem dovolila, da bi se scenarija naučili na pamet; v celoti so ga prebrali le enkrat, sicer pa smo vadili posamezne prizore, kjer sem jim prepustila, da so stvari povedali po svoje, v svojem narečju, ritmu, kot bi se pogovarjali tudi brez prisotnosti kamere. Všeč mi je, ko se na filmu prizori zazdijo kot naključja, čeprav vse izhaja iz scenarija.

Poletje 1993 je navdihnilo vaše otroštvo, a tudi Alcarràs v sebi nosi inspiracije iz osebnega življenja.

Poletje 1993 je v mnogih pogledih avtobiografski film, medtem ko bi Alcarràs opisala kot fikcijo, pri kateri sem si vzela precej svobode. A nekakšna povezava z mojo družino vendarle je: Alcarràs je namreč ime vasice, iz katere izhaja moja mati in kjer strici še danes pridelujejo breskve. Ideja za film se mi je porodila ob dedkovi smrti, ko sem prvič pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi vsi naši nasadi, vsa drevesa enkrat izginila. Nakar sem ugotovila, da se to pravzaprav že množično dogaja pridelovalcem sadja z območja. Z Arnauom Vilarójem sva tako začela razvijati zgodbo o družini, ki mora zapustiti svojo zemljo, svoje nasade, namenjene za uničenje. Ker pa sama nisem odraščala v teh krajih, sem nekaj poletij preživela v stričevi kmečki hiši, obdana z družinskimi breskvami. Tako sem pri pisanju izhajala predvsem iz prostora, v katerem sem bivala; iz zemlje in dreves, ki so me obdajala.

Ko film mestoma prevzame otroško perspektivo, ta s svojo razposajenostjo ustvari lepo protiutež negotovi prihodnosti in eksistenčnim skrbem odraslih. Kako pristopate k delu z otroki?

Rada delam z njimi, ker v scenarij vselej prinesejo element spontanosti! A treba jih je prav izbrati. Ni dovolj, da se znajo igrati, to se znajo navsezadnje vsi otroci. Morajo znati verjeti temu, kar se igrajo. Se vživeti do točke, da igra za njih postane resnična. Seveda pomaga, če imajo tudi sicer podobne karakterne lastnosti kot lik, ki ga morajo upodobiti. Nezanemarljiv dejavnik je tudi, če je igranje v filmu res nekaj, kar si sami želijo. Da niso na kastingu zato, ker to hočejo starši. Zato vedno najprej vprašam, zakaj so tukaj. Zakaj bi radi posneli film. Tudi za njih gre navsezadnje za delo, za neko obvezo. Ko smo enkrat v stadiju priprav, pa je ključno predvsem to, da pred snemanjem skupaj preživimo dovolj časa, da se med njimi stkejo pristni odnosi.

Medtem se med odraslimi člani izrisuje močna neenakost spolov. Na eni strani imamo patriarha družine, ki sprejema vse odločitve, in na drugi ženske, ki jih pogosto opazujemo pri »nevidnih« gospodinjskih opravilih: pospravljanju, kuhanju, kuhanju breskovega kompota. Je to še zmeraj realnost ruralne Španije?

Živimo v dobi, ko se v filmih iščejo predvsem zgodbe o opolnomočenih ženskah. Feministkah. A osebno se mi zdi pomembno, da ne pozabimo na kraje in predele sveta, kjer te enakopravnosti (še) ni. In ker je bilo izhodišče filma portret nekega prostora, sem želela življenje prikazati takšno, kot je, in ne, kakršnega bi sama želela. Seveda pa se tudi na podeželju vloga žensk počasi spreminja: imam šestnajstletno sestrično, ki je del feministične skupščine Alcarràs! (smeh) Zato ko govorimo o ruralnem življenju, ne smemo izgubiti perspektive, da gre predvsem za močne in vzdržljive ženske. Večina jih hodi v službo in pogosto so pravzaprav one tiste, ki plačujejo položnice, saj se od kmetijstva v Španiji trenutno težko živi. Pod površjem patriarhalne ureditve v resnici one vodijo hišo. Pomagajo na polju in zagotavljajo čustveno podporo vsem članom družine.

V središču zgodbe se skriva »spopad« tradicije in sprememb, ki jih napovedujejo vse večja gentrifikacija, dislociranje družin, izkoriščanje delavcev ipd. Film posredno odpira ogromno kompleksnih vprašanj, a se vseeno gleda kot nežna družinska drama.

Sama na film gledam predvsem kot na portret prostora, območja, s katerim je povezanih ogromno družbeno-političnih vprašanj in problemov; vseh se v filmu niti nismo mogli dotakniti. Predvsem se moramo zavedati, da tak način družinskega kmetovanja počasi, a vztrajno izginja, s tem pa tudi način življenja, ko tri generacije živijo pod isto streho. Zadnje obiranje na posesti družine Solé se mi je zato zdelo dobra kulisa za razmislek o svetu, ki ga kmalu ne bo več. Hkrati pa sem potrebovala neki »dober« razlog, zakaj morajo zapustiti svojo zemljo. Moralo je biti nekaj pozitivnega; nekaj, kar potrebujemo, kar je okolju prijazno. Sončni kolektorji tako ustvarijo več načinov branja zgodbe, kjer na eni strani razumemo boj družine, ki želi ostati na svoji zemlji, a do neke mere tudi lastnika posestva. Za nekatere člane družine vidimo odhod z zemlje celo kot osvoboditev. A za razvijanje vseh teh nians sva s soscenaristom Arnau Vilarójem porabila res veliko časa. Napisala sva 23 osnutkov! (smeh) Ker film odpira toliko različnih vprašanj, je bilo med njimi treba najti pravo ravnovesje. Med družino in širšo družbo pa tudi med samimi liki. Želela sva, da gledalec začuti prav vsakega izmed njih.

Film je na lanskem Berlinalu prejel zlatega medveda. Kako je to zaznamovalo preteklo leto?

Poleg promocije filma sem v preteklem letu postala tudi mati in posnela kratki film. Res je bilo intenzivno leto! (smeh) A zdaj razvijam že svoj naslednji celovečerec Romería, o družinskem spominu. Sama sem v otroštvu izgubila oba starša, z njima pa so izginile tudi vse zgodbe, ki se navadno ustvarijo znotraj družine in te med odraščanjem oblikujejo. Kako torej poiskati ta spomin in ga zgraditi na novo? S tem se trenutno ukvarjam.