Filmska režiserka Urška Djukić je avtorica številnih kratkih filmov, pravkar se loteva svojega prvega celovečerca. Prvo nagrado, vesno, je za kratek film Dober tek, življenje! prejela leta 2016, vesno za posebne dosežke pa leta 2021 za film Babičino seksualno življenje. Prav ta film je nato prejel več kot štirideset pomembnih mednarodnih priznanj, med drugimi nagrado Evropske filmske akademije za najboljši evropski kratki film. Minuli petek je zanj prejela še nagrado cezar za najboljši kratki animirani film.
Najprej iskrene čestitke! Nagrada cezar, ki ji pravijo tudi francoski oskar, je češnja na torti nagrad, ki jih je prejel film Babičino seksualno življenje, film, ki na izviren način govori o tabuju spolne zlorabe v zakonu. To ni izjemen dosežek le za vas, ampak tudi za celotno slovensko filmsko produkcijo.
Res je. Prvič v zgodovini slovenskega filma je bil slovenski film nominiran za nagrado cezar, ki velja za najvišje francosko priznanje na področju filma. In seveda je prvi, ki je nagrado tudi dobil. Vemo, da imajo Francozi poseben status, ko gre za film, saj veljajo za izumitelje filma in velike mojstre na področju filmske umetnosti. Prav zato je ta nagrada velik poklon ne le meni, ampak vsem avtorjem Babice in hkrati slovenskemu filmu. Vsem, ki so sodelovali pri nastanku filma, sem iz srca hvaležna, vsem, ki so verjeli vame, me spodbujali in mi dali možnost, da skozi film izrazim, kar čutim. Še posebej cenim starejše ženske, ki imajo moč, da spodbujajo mlade ženske in jim pomagajo preseči zastarele družbene vzorce podrejenosti. Ta nagrada je hkrati potrditev, da je prikrito družinsko nasilje nad ženskami še kako živa in pomembna tema, o kateri moramo govoriti, prav tako se moramo boriti proti normalizaciji takih sužnjelastniških odnosov med moškimi in ženskami, ki marsikje še niso zgodovina.
Film je poleg glasbe najbolj dostopna umetnost, Babičino seksualno življenje bo zaradi nagrade cezar do konca marca brezplačno na ogled tudi na internetni strani televizije ARTE, kar pomeni, da ga bo videlo izjemno veliko ljudi. Verjamete v moč filma, v to, da lahko vpliva na spremembe?
Film ima po mojem mnenju izjemno moč, seveda pa je ta odvisna tudi od ravni razumevanja gledalca, od njegove senzibilnosti in od starosti; v mladosti sem imela rada povsem drugačne filme kot danes. Kakšno moč ima film, sem videla ravno pri Babičinem seksualnem življenju, ki je gledalcem sprožal spomine, tudi travme, razširila se je zavest o tej tabu temi. Ljudje se zato več pogovarjajo o tej temi, o spolnosti in travmah, kar sicer še vedno velja za nezaželeno.
Vaš film govori o preteklosti, a tudi o sedanjosti: posilstvo znotraj zakonske zveze je še vedno svojevrsten tabu.
Vsekakor. V zadnjih letih v slovenskih medijih skoraj vsak mesec beremo o moških, ki so ubili svojo ženo, kar dokazuje, da je nasilje doma splošno razširjeno. Večtisočletne zgodovine se žal ne da spremeniti na hitro. Še danes je vzgoja deklic in dečkov v določenih okoljih različna, fante se spodbuja k temu, da se izrazijo, da se lotijo različnih stvari, ki jih zanimajo, punčke pa naj bodo ljubke in pridne, pomagajo naj drugim. In tudi če se tega zavedaš, še vedno včasih avtomatično deluješ po teh »smernicah«; še posebej v pretežno moškem okolju je težje podajati svoja stališča, vzorec hitro prevlada.
Babica se začne z odlično izbranimi starimi fotografijami, na katerih ženske sedijo s prekrižanimi rokami, a s poravnanimi nogami – teh ne smejo prekrižati – moški pa z odprtimi rokami in prekrižanimi nogami.
Te fotografije so precizno izbrani detajli večjih portretnih fotografij, ki napovedujejo temo in govorijo o tem, v kakšnem družbenem in zgodovinskem kontekstu jo prikazujem. V njih se zrcali vsa nadvlada enega spola, ki je veljala skozi zgodovino. Vizualno je to tako močno sporočilo, da mi ni bilo treba kaj dosti dodajati.
Kako ste se srečali s Francozinjo Emilie Pigeart, ki je za film naredila animacije?
Spoznali sva se na festivalu na Siciliji, kjer sva se predstavljali vsaka s svojim filmom. Takoj sva se ujeli, še posebej v smislu za humor. Med študijem sem sicer animacije za svoje filme delala sama, potem pa sem ugotovila, da nimam prave vztrajnosti za risanje vedno istih sličic. Zato sem za animirane dele filmov vedno angažirala druge animatorje, ki imajo specifičen stil, ki ga zgodba potrebuje. Ko sem se začela ukvarjati s filmom Babičino seksualno življenje, sem takoj pomislila na Emilie, zdelo se mi je, da bo njena otroška risba k tej težki temi pristopila na nežnejši način in delovala kot oddaljen spomin.
Kar je povzročilo zanimivo nasprotje: grozljiva tema o popredmetenju žensk, hkrati pa smešna »risanka«. Gledalec se hkrati smeje in ga je groza.
Ljudje imajo večinoma odpor do gledanja dram, ker je drame že v življenju dovolj. Tu pa se s smehom odprejo in jih potem tema doseže brez ovir. V naši družini je bil humor pogosto mehanizem za premostitev težav in zdi se mi, da nam je ta raba humorja skupna v celotnem prostoru prejšnje države. Lažje prežvečimo lastno dramo, če je servirana s humorjem.
Sodelovanje v omnibusu v okviru projekta SEE Factory Sarajevo mon amour pa je bilo verjetno povsem drugačna izkušnja.
Ideja za omnibus v petih delih z desetimi režiserji z vsega sveta je prišla iz francoske La Factory, ki jo vodi Dominique Welinski. Ona je opravila izbor režiserk in režiserjev, polovica nas je bila iz prostora bivše Jugoslavije, polovica od drugod. Združili so nas v pet parov, vsak par je moral posneti kratek film, do 15 minut, temo smo izbrali sami, posneti pa smo morali filme v Sarajevu. In zanimivo: pokazalo se je, da so vsi filmi prikazovali odnos z mamo.
Z mamo? Psihoanaliza ima še
veliko dela.
Prav nenavadno, res! Mogoče je Sarajevo tako vplivalo na nas, ne vem. Delala sem z Grkom Gabrielom Cafko in sprva je slabo kazalo, potem pa je nastal zelo dober film Ena in edina. Že med pisanjem scenarija po zoomu sva se sprla, jaz pa nisem ravno zelo dobra v ubogljivosti avtoritetam ... (smeh). Hkrati mi je bilo zanimivo, kakšne mehanizme ljudje uporabljamo za dosego svojih ciljev: moški poskušajo z avtoriteto, ženske pa iščemo subverzivne poti in dosežemo svoje po ovinkih ...
… en tak lep patriarhat?
Točno tako. In na koncu moški predlaga tisto, kar si hotela, in si vesela in ne rečeš nič ... (smeh) Vsekakor je bil spor produktiven: odločila sva se za film v enem kadru, ker je to pač izziv, pa tudi zato, da bi se ognila preštevilnim odločitvam, ki bi lahko prinesle nova razhajanja. Seveda pa sva za to potrebovala res dobre igralce in Mirjana Karanović je bila super izbira.
So imeli drugi pari manj težav?
Večina je imela velike težave, prave drame in nestrinjanja, le en par ne, kar pomeni, da je takšno delo res hud izziv. Ko sem si ogledala še filme, ki so na tak način nastajali v minulih letih, mi je bilo jasno, da se te težave v omnibusih poznajo, da gre pri projektu bolj za proces, pri katerem se lahko veliko naučiš, ne pa toliko za končni izdelek. Marsikateri del teh omnibusov bi kot kratki film verjetno prišel na marsikateri festival, kot celota pa ne.
Shaul/Rammi, vaš študijski film o židovskem getu, pa je verjetno vaš najbolj neposredno politični film, ki govori o beneški judovski skupnost, najstarejši v Evropi.
Mislim, da so vsi moji filmi precej angažirani. Nikoli se ne trudim biti politična, me pa zanima pogledati globlje v kontradiktornosti in nepravičnosti. Stara beneška judovska skupnost je preživela mnogo dobrega in slabega, pred tridesetimi leti pa so jo nenadoma zasedli ortodoksni Judi iz ZDA. Ti ameriški Judje tam delujejo kot nekakšna sekta, ki novači ljudi: prišli so oblečeni v tradicionalna oblačila, polni denarja, pokupili vse košer restavracije. Hanuko, ki je tradicionalno družinski praznik, so spremenili v ulično zabavo s techno muziko ... skratka, daleč od vsake posvečenosti. Dovolili so mi celo v molilnico, ker so očitno presodili, da jim bo film delal reklamo. Rokovati pa se njihov vodja z mano ni hotel, žensk se ne smejo dotikati. Po mojem imajo ti moški še posebej hude težave s spolnostjo.
Hočete reči, da načrtujete nov film na to temo? Po babičinem še spolno življenje ortodoksnih Judov?
Vsekakor bi bilo zanimivo. (smeh) Krive se počutijo že samo, če žensko pogledajo.
Ortodoksne Judinje si zato, da lepota moških ne bi zavajala, pobrijejo glavo. In si nataknejo lasuljo.
To je definitivno eden najbolj bizarnih verskih obredov, kako ženski odvzeti moč. Pri nastajanju tega dokumentarca mi je bilo zanimivo, kako velike so razlike znotraj ene vere, kakšna trenja nastajajo med njimi. In to danes, ne le v zgodovini.
Na koncu filma pa vidimo, da ima v kot stisnjen predstavnik prvotne judovske skupnosti temnopoltega otroka.
Da, to je njegov posvojeni otrok.
Kar je za verske radikalce verjetno sporno.
Gotovo, ravno zato sem hotela pokazati, da lahko le spoštovanje raznolikosti prinese harmonijo.
Je kratki film pri nas doživel razcvet zaradi pomanjkanja denarja za celovečerne filme?
Ne. Kratki film je forma, ki jo primerjam z malim formatom v slikarstvu, ki je kot tak enakovreden velikemu formatu, le da je naslikan na manjšem platnu. Slovenski kratki film je po mojem mnenju doživel razcvet zato, ker imamo veliko zanimivih in predvsem radovednih avtorjev, ki delajo dobre filme. Finančno stanje slovenskega filma pa k temu žal ne pripomore. Dober kratki film je po mojem celo težje narediti kot dober celovečerec, ker moraš res obvladati formo, reducirati in imeti občutek za čas, ritem. V celovečercu se kakšne povprečne stvari tudi tolerirajo, če je tam vsaj nekaj izjemnih prizorov, ki dosežejo emocijo gledalca.
Vam je zdaj uspel preboj? Pripravljate celovečerec pod delovnim naslovom Little Trouble Girls. Kje boste snemali, bodo igralke, igralci slovenski?
Da, produkcija je sicer mednarodna, a igralska ekipa bo slovenska, dogajanje bo v Sloveniji. Poleti začnemo snemati, leta 2024 bo, če bo šlo vse po sreči, premiera.
Tema pa bo spet spolno nasilje?
Gre za neke vrste nadaljevanje teme iz Babice, a tokrat skozi vzorce, ki se prenašajo na mlajše generacije. Na tej točki lahko rečem le, da bo film nekakšno raziskovanje vprašanja: čigavo telo je moje telo?
