V uvodu štiridelne britanske serije Adolescenca vidimo specialno policijsko enoto vdreti v eno od predmestnih vrstnih hiš v Angliji. Vidimo, kako oven za odpiranje vrat z lahkoto odpre vrata brez ključa, kako policijski robokopi v polni bojni opremi zmotijo rutino še ne dobro prebujenih družinskih članov in kako nato aretirajo, reci in piši, komaj trinajstletnega Jamieja. Vse skupaj je seveda posneto zelo zapeljivo, televizično in dramatično – v enem kadru in brez rezov. Tako kot tudi preostanek tega najnovejšega Netflixovega hita. Vse skupaj je skratka posneto tako, da zlahka spregledamo bistveni vsebinski poudarek teh uvodnih minut. Ki ni spektakularna aretacija dečka, pač pa telefonski pogovor glavnega detektiva z njegovim sinom še pred tem.
V tem na prvi pogled trivialnem pogovoru, v katerem detektiv prezre težave svojega sina, se skriva eno jedrnih sporočil serije, ki je v Veliki Britaniji in še kje drugje zanetila debato o tem, kaj se dogaja z mladimi fanti. Vidimo namreč, kako zlahka starši in pedagogi spregledajo stiske mladih. Kako zlahka v dobi sodobne tehnologije in družbenih omrežij ne opazijo opozorilnih znakov pred tragičnimi dogodki. Kako zlahka ne vidijo tistega, kar privede do tega, da navidezno običajen fant brutalno umori svojo vrstnico. Jo v jezi petkrat, šestkrat, sedemkrat zabode z nožem. Uvodna nejevera, ki jo sprva gledamo skozi oči Jamiejevega očeta, ki je prepričan o Jamiejevi nedolžnosti, je tako tudi gledalčeva.
Je takšen fant res sposoben tako gnusnega zločina? Je takšno ravnanje policije res upravičeno? Mar ni vse skupaj – kot trdi oče – pomota, se sprašujemo. A tam, kjer bi žanrsko gledano moral biti preobrat, po katerem bi serija zavila v tipično zbiranje dokazov in izbiranje drugih osumljencev, serija Adolescenca stvari postavi na glavo. Do konca prve epizode postane kristalno jasno, da se bomo v nadaljevanju namesto tega, kdo je storilec, spraševali, zakaj je Jamie storil, kar je storil. Whodunit postane whydunit, kar so ustvarjalci zapakirali v imenitno sociološko oziroma psihološko študijo o starševstvu, odraščanju, odnosih med spoloma, šolskem sistemu in spletnih omrežjih, prek katerih mladina konzumira toksične ideologije.
Preprostih odgovorov jasno ni. Že res, da v nadaljevanju vidimo, kako je šola, ki sta jo obiskovala Jamie in Katie, mestoma bolj podobna prevzgojnemu domu kot učilišču. Pa recimo, kako je bil tudi storilec tarča nadlegovanja, a tega nihče od odraslih ni opazil ali se temu posvetil. Res je, da tudi slišimo besedo ali dve o incelih in moškosferi; to je spletiščih, ki promovirajo seksizem, mačizem in nasilje nad ženskami ter ki zlahka vase posrkajo zafrustrirane, izgubljene fante, ki so še posebej v adolescenci lahek plen takšnega topoumja. Najlažje bi bilo seveda reči, da so kriva družbena omrežja ali kakšen Andrew Tate. A razni tati so seveda le simptom družbe, v kateri so globoko zakoreninjeni patriarhalni vzorci. In v kateri je biti uspešen in bogat pomembneje kot biti empatičen in dober. Adolescenca tudi ni serija, ki bi se zadovoljila s poenostavljenimi odgovori. Njeni ustvarjalci pač razumejo, da nasilje ni posledica posamezne okoliščine, temveč rezultat kompleksnih psihosocialnih dejavnikov.
Pristop neprekinjenih sekvenc je s tega vidika briljantna umetniška odločitev, ki v navezi s prizemljenim scenarijem poudarja vseprisotnost, akutnost in aktualnost problematike. Tudi pri nas. Tudi v Sloveniji namreč raziskave kažejo na polarizacijo med spoloma med mladimi. Kako je to videti v praksi, vidimo v tretji četrtini Adolescence, ki ni le kronski dosežek serije, ampak tudi tovrstne produkcije v zadnjih letih nasploh. Petdesetminutno neprekinjeno soočenje Jamieja, ki ga v svoji sploh prvi vlogi sijajno odigra mladi Owen Cooper, s psihologinjo Briony, ki jo upodobi Erin Doherty, je pretresljiv, šokanten in filmsko sijajen portret nesrečnega, besnega mladeniča, preplavljenega s čustvi, ki jih ne zna ali ne zmore prepoznati, kaj šele regulirati. In ki je svoje notranje konflikte nekje na poti odraščanja prevedel v sovraštvo do žensk. Adolescenca je skratka ena tistih nadpovprečnih serij, ki ujame zeitgeist današnjega časa in nastavi ogledalo družbi in njenemu odnosu do mladostnikov.
