Četrti koncert abonmaja Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija se je programsko posvetil železnemu repertoarju klasike. Tako je programu in bleščečim izvajalskim imenom uspelo docela napolniti Gallusovo dvorano in tudi privabiti več mlajšega poslušalstva. Izbiri preverjenih mojstrovin navkljub pa se dogodek ni popolnoma ognil novodobni dilemi, ki pesti klasične koncerte. Klasična mojstrovina kot zmagovalna formula v dobi vseprisotne dostopnosti glasbenih izvedb odpira vprašanje, kako staro zgodbo pripovedujemo na sodobno relevanten način. Poznano nam v ušesih odzvanja z domačnostjo, kar predvsem pri Tretjem klavirskem koncertu Rahmaninova lahko hitro prestopi iz prijetnega v predvidljivo dolgočasno poslušanje.
Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova se je v resničnem svetu kot tudi na filmskem platnu navzel slovesa najtežje pianistične skladbe, ki virtuoza naredi in poslušalca gane z melodično invencijo. Izvedba Tima Jančarja nas je po virtuozni plati prepričala. Njegovo podajanje dih jemajočih hitrih pasusov je odlikovala tekoča in gibka igra. Burnost gostobesednih tako linearnih kot harmonskih prevratov pa nikoli ni pretrgala povezano odzvanjajoče mehkobe. Pianistova estetika prefinjenega tona je še tako zapletene hitre tonske gmote prelivala v prosojne fraze. Simfonični orkester RTV Slovenija je pianistu dopuščal dovolj manevrskega prostora tudi za izraz tišjih liričnih melodij, saj se je strogo držal dinamičnih oznak. Sliko je v glavni temi malček kvarila intonančna labilnost v poltonskem postopu trobil. Orkestrska odlika, dinamična gibljivost, je prišla do izraza predvsem v drugem stavku, kjer je orkester muzikalno podajal več nians znotraj pianissima, tudi v muzikalno izstopajočem podajanju oboistke. Jančarjeva muzikalnost pa se je odražala v izrazito protinastopaški drži. Glasbo je izvajal z zmerno ekspresivnostjo oziroma v duhu analitično usmerjene korektnosti. Njegov značilno nevpadljiv slog je prevladoval v asketskem izvajanju prvega stavka, mestoma brez rubatiranja in agogičnih predihovanj, od drugega stavka dalje pa je postajal bolj razposajen, predvsem v kadencah in igrivih pasusih višjega registra. O tem, da je Tretji klavirski koncert virtuozni presežek svetovne glasbe, nas je pianist docela prepričal. Vprašanje o meri, do katere bi lahko dotični koncert s svojim emotivnim patosom še na novo pretresal čustva sodobnega človeka, je pustil še odprto.
Drugi del koncerta je pripadal dinamičnim vrhuncem simfonikov, ki so pod nadarjeno in natančno taktirko mladega dirigenta Davorina Morija podali filigransko izdelano izvedbo Slik z razstave Modesta Musorgskega. V prvem stavku so se v enotni tonski barvi in z intonančno čistostjo izkazala pihala in trobila. Ravelova orkestracija je prišla do izraza v toplih barvah in izraznem podajanju saksofonista ter v pronicljivi ostrini melodičnih poudarkov flavtistk. Četrti stavek je v ospredje postavil dinamično in agogično homogenost godal, ki je v šestem stavku dosegla tudi bleščečo in polno zvočnost v višjem registru. V tem stavku so pihala nastopila z občutljivostjo za barvno dopolnjevanje godalnega parta in dosegla vihravo ter vzneseno muzikalnost. Minuciozno izdelane tehnično zahtevne pasaže šestega stavka so zazvenele v koncizni prosojnosti najverjetneje tudi zaradi dirigentove dovzetnosti za podrobnosti. V zadnjih stavkih pa se je dirigent podredil učinku jakosti in orkester ponesel do izdatne glasne zvočnosti. Ta je publiko prepričala, da je vstala v ovacijah.
