Predvelikonočni postni čas je letos v produkciji Glasbene matice Ljubljana nedvomno zaznamovala izvedba izjemno obsežnega Bachovega Pasijona po Janezu. Nad partituro tega pa je dirigent Sebastjan Vrhovnik vihtel taktirko sila previdno. Zdelo se je, da dirigenta prevzema strahospoštovanje, pri katerem v sicer razumljivi in spoštljivi želji po odgovorni drži do kilometrine izvajalcev dopušča premalo manevrskega prostora gorečnejšim muzikalnim izdatkom. Zdi se, da bi nas Bachovo značilno fugato vrvenje prevevalo z večjo drvečo potenco glede na izkazane zmogljivosti dinamično in agogično dovolj prožnega matičnega zbora in baročnega orkestra. Zato smo bili priča bolj poduhovljeni oziroma spokojnejši in manj oprijemljivo »mesnati« različici Pasijona. Dirigent nam je pohvalno predal povezano celoto, kar je uspeh sam po sebi. Hkrati pa je nekoliko izravnal glasbene stavke, tako da so določene operne prvine dela prišle manj do izraza. Patos je tako razredčil agogično in dinamično okornejši okvir in slikovitosti glasbenega toka razblinil nekaj rdeče barve. Tej pa so le dodajali operni pevci z vznesenim podajanjem izrazitejših nians in kontrastov, kar nam je približalo človeško plat arhetipskega trpljenja.
Zbor in orkester sta s spevom Gospod, naš vladar odprla Pasijon v zgledni formi in s počasnim veličastnim utripom. Baročni orkester je namreč sprva podajal dovolj dinamičnih poudarkov, kar je kazalo na zavedanje posebne vloge orkestra, ki pri Bachu nujno presega koncept spremljave in se razrašča v tesno prepleteno komentiranje znotraj zborovskih in solističnih linij – katerima mora biti orkester bolj ali manj enakopraven. Zbor je ravno tako z občutljivostjo potihnil in spet izbruhnil, vse v presenetljivo gibkih fugatnih teksturah. Te pa sta spremljala mehka in zaobljena homogena zborovska zvočnost ter prefinjen čut za fraziranje, s katerim jim je uspelo tonsko naslikati vzdihljaje. Po barvitosti je posebej izstopal trilček ob koncu fraze v sopranskem registru, medtem ko se je ta v melizmih malo preveč prepustil glasnosti, s katero je mestoma prekril orkester. Toda začetni kondiciji je v nadaljevanju obsežnega dela začelo primanjkovati fokusa in smo od sicer stabilne dirigentove roke pogrešali določene nianse in kontraste v podrobnostih. Na več mestih je zmanjkalo občutka za pomenljivost akcentov na mikroravni, kot ob koncu arije O, moja duša, kjer je v violinah poltonski postop ob koncu minil z banalno citatnostjo, torej brez upočasnjevanja. To se ni prilegalo umetniško izdelani izvedbi tenorista Davida Jagodica. Podobno je bilo čutiti v ariji Pohitite, preizkušane duše, kjer je zborovsko vprašanje »Wohin?« nastopilo s premalo organskosti in delovalo kolažno. Drugačne vrste kontrast pa je koncert našel zunaj Backovega glasbenega stavka. Gallusov motet Glej, kako umira pravični so namreč drzno umestili med stavke Pasijona in ga izvedli v za ta namen zatemnjeni dvorani.
Sopranistka Mojca Bitenc Križaj je navdušila s čistostjo tona, ki tudi v višinah mehko žarči, le mestoma je bilo zaznati malenkostno intonančno nestabilnost. Barbara Kozelj je podala vživeto temačno in glasovno neoporečno pripoved, medtem ko je v vlogi Evangelista blestel Aco Bišćević, ki je prodorni jasni lirični glas poglobljeno muzikalno oblikoval. David Jagodic je dvorano večkrat prevzel s karizmatično vznesenostjo in tonsko barvitostjo. Enako je navdušil Domen Križaj s polnim zaobljenim in okretnim baritonom, medtem ko je še najizrazitejše dramatične operne poudarke dodal odlični Marko Fink.
