Četrti koncert abonmajskega cikla Sodobne orkestrske glasbe SOS Orkestra Slovenske filharmonije je 13. aprila s prvimi tremi slovenskimi izvedbami v Gallusovi dvorani porinil poslušalčeve meje dlje v izziv izraznosti introvertiranih poetik. Še več, skladbe umetnikov različnih generacij in družbenih ozadij so nam dokazale pronicljivo povednost modernističnih glasbenih kodov, klasični orkestrski korpus pa so popolnoma preobrazile v inštrument nepojmljivih zvokov zunaj spektra pričakovanega.
Vito Žuraj se je s svojo skladbo Api-danza macabra postavil v zanj manj običajen položaj angažiranega komentatorja perečih družbenih tem. Zaradi njegovega tehnološko inventivnega peresa in obdelave fragmentov iz popularnega Čmrljevega leta Rimski-Korsakovega nam je priostreno odzvanjalo neposredno sporočilo tega mrtvaškega čebeljega plesa. Ta pa ni popolnoma zasenčil Žurajeve skoraj vseprisotne humornosti, ki jo je mogoče zaznati v pizzicatih (Bártokovim tleskajočem pizzicatom), glissandiranjih in svetlih odbleskih udarcev triangla. Dramo poslednje čebele je podajala sordiniran solo violine. Pri obravnavi godal, predvsem grozečem trgajočem zvoku drgnjenju s svinčnikom, pride do izraza Žurajeva skladateljska genialnost, ki izvira iz sinestetičnega doživljanja pomenljivih zvočnih barv. Poleg tega se ironično njegova skladateljska suverenost odraža prav v močno prisotnem tujem materialu, ki kljub prepoznavnosti nikoli ne zasenči Žurajeve lastne poetike. Tuj material zgolj zvesto služi opozorilu eksistencialne krize izumrtja čebel in s tem tudi človeštva. Ganljiv prizor slednjega dogodka je v naših umih izrisala violinistka Ana Dolžan s tresoče dvigajočim glissandom v skrajni legi in s končnim krikom alikvotnega piska.
Nemška skladateljica Carola Bauckholt nas je s svojo skladbo V očesu zvoka potopila v nenavadno zvočno alkimijo. Skladateljičin navdih namreč vre iz stičišča neosebnega zvoka, stranskega produkta mest, strojev in narave, ter človekove intimne glasbene izpovedi. Glavni materiali njene skladbe, ki jih klasični orkester poustvarja z razširjenimi izvajalskimi tehnikami, prepoznamo iz zvokov našega okolja, a nas presenetijo v trenutkih, ko orkestrskega zvoka ne prepoznamo več. Priča smo vznemirljivim zvočnim podobam, ki spominjajo na doneče zavijanje hidravličnih strojev, na vihranje vetrov v naravi in na dopplerjev pojav pri sirenah (v pihalih).
!!!!Ti so stkani v občutljiva prelivanja zvočnih ploskev. S filigransko obdelavo odtenkov pa skladateljica izkorišča trenja subtilnih barvnih napetosti, kar spominja na spektralizem. Kljub prefinjenosti je njena pripoved neizprosno surova. Mestoma prestopa iz hladne mehanskosti v pretresljivo organsko doživet zvok, ki prikliče recimo vreščanje umirajočih živali. Težišče večera je nato prevzel gravitas Helmuta Lachenmanna. Skladba Moje melodije je zabrisala meje med statično klastrsko zvočnostjo in horizontalno melodičnostjo, s tem ko je glasbeni stavek prešel v osupljivo glasnost in nasičenost. Osem hornistov je dejansko delovalo kot en inštrument, ko so bruhnili v virtuoznost in tudi megafonsko krepili orkestrski zvok, katerega spekter je razširjala električna kitara.
Da je orkester SF vsa tri kolosalna dela pod taktirko Matthiasa Hermanna karakterno prepričljivo podajal v gibki vznesenosti, priča o tem, da večino orkestrašev odlikuje razumevanju tovrstne glasbe. Zato skupaj s programskimi koraki v pravo smer pomembno razširjajo njen domet.
