Letošnji 8. Baročni festival je prevetril svojo baročno izdatnost z bero nekaj redko izvedenih skladb in klasicističnim duhom drugega koncerta Nemir, ki se je osredotočil na ustvarjalnost s konca 18. stoletja, ko je komponistične novosti navdihnila tehnična izvajalska naprednost slovitega mannheimskega orkestra. Slišali smo gladko zloščene izvedbe skladb klasicističnega sloga izpod taktirke Frederica Marie Sartellija. Orkester Slovenske filharmonije se je držal pretežno historično informirane izvedbe z odsotnim vibratom in gladkimi ter lahkotnejšimi potegi loka. Toda orkestru navkljub se je zdelo, da je dirigentovo roko vodila osredotočenost na uglajenost, ki pa z dinamično in agogično viharniškostjo ni toliko zrcalila mannheimske inventivnosti​, temveč bolj perfekcionistično estetiko orkestrskega zvoka sodobnih praks iz 20. in 21. stoletja. Poleg mannheimske glasbe Johanna Antona Filsa in Josepha Martina Krausa je zazvenela tudi glasba Henrija-Josepha Rigla in Friderika II. Velikega, ki je ponudila zanimiv vpogled v zgodovinski moment. Po umetniški plati pa je močneje odmevala pronicljivejša povednost Haydnove simfonike v Simfoniji Čudež.

Impresivnejši dogodek je bil zaključni festivalski koncert protestantskih motetov Johanna Sebastiana Bacha. Že začetni štiriglasni motet O Jesu Christ, mein Lebens Licht je presenetil z nenavadno razporeditvijo zboristov v eni vrsti in polkrožno okoli orkestra ter ob straneh poslušalstva vzdolž dvorane. Pevski glasovi so nas tako vznemirljivo oblivali z vseh strani (tudi od zadaj). Dirigentka Greta Pedersen je poskrbela za postopoma dinamično razraščajoč vokalni in orkestrski stavek, ki ga je z disciplinirano gestiko urejala tako, da se ni predajal izdatnostim ali drvenju. Zato je glasbeni stavek vodila spokojnost, v kateri se je pristno glasbeno tolmačil pomen besedila. Tudi posamezni zborovski registri so mestoma prihajali na površje, tonsko slikanje je recimo za trenutek izrisalo konture zborovskega tenorja. Mestoma so barvni homogenosti in uravnoteženi naplastenosti le odvzemale rezke višine v sopranih. Med nastopi vokalnih solistov je z barvno izrazitim, tonsko neoporečnim in gibkim ter prodornim sopranom izstopala Polona Plaznik, medtem ko sta mezzosopranistka Ana Potočnik in altistka Urška Bernik ostajali neizraziti. Za muzikalno vživetega se je izkazal tenorist Gašper Banovec, ki ga je mestoma intonančno zamajalo. Basist Miha Bole pa je s prodorno polnim tonom stabilno podajal svoj part.

Peti Brandenburški koncert je violinistka Ana Dolžan popestrila s suvereno karakterno raznolikostjo, ki je s premišljenimi poudarki v razmerju z bolj izravnano, skoraj prenežno, čeprav nebeško mehko zvočno teksturo flavtista Mateja Grahka mestoma izstopala. Iz gostote Bachove drveče teksture pa je preplet motivičnih drobcev pretanjeno izrisoval čembalist Tomaž Sevšek, katerega zanesljivost je očitno nepopustljiva. Za dodatek sta Zbor in Orkester Slovenske filharmonije izvedla še sodobno skladbo Immortal Bach Knuta Nystedta, ki je z nepričakovano modernejšo govorico občinstvo vidno ganila. Med izvedbo bi lahko rezali napetost v zraku, po njej pa je bilo opaziti več solznih oči.