Peti koncert filharmoničnega abonmaja Same mogočne skladbe (SMS) nam je dal misliti o pomenu melodije kot nosilke čustvenih vsebin. Da je poudarek ostal na poanti Neskončne melodije, je poskrbel izstopajoč simfonizem samega Orkestra Slovenske filharmonije.
Originalna orkestrska izvedba Adagia Antona Lajovca je s poudarjeno melodičnostjo najprej razprla glavno rdečo nit koncertnega programa. Zdelo se je, da so bili gladki in tekoči gibi dirigenta Pierra Bleuseja usmerjeni v kolorit, ki prikliče impresionistični poudarek na zvočnosti v teksturi. Usmerjen v barvne finese Lajovčevega sicer bolj melodično linearnega stavka se je dirigent za nameček izognil tudi robovom patetike, ki preži v burnejših in harmonsko gostejših izbruhih. Dirigentov osebni interpretativni uvid je izhajal iz barvanja nedolžne sladkobe melodičnih linij, ki so jih različne orkestralne sekcije vestno podajale kot v živi navezavi z dirigentovo vizijo. Dinamično valovanje v godalih, predvsem violinah, nas je zaradi barvitosti in razpona mestoma prav osupnilo. Trobila za nameček godalnega brstenja niso zasenčila, temveč ga uravnoteženo poudarila. Ko pa so se dirigentovi gibi iz mehkih potez prelevili v oglato in ostro gestiko, je orkester izvedel še bolj impozantno dinamično gradacijo.
Poleg afinitete do barvanih kontur zvoka je v tankočutni muzikalnosti pianista Jeana-Efflama Bavouzeta prišla do izraza še karakterna pestrost Ravelove glasbe. Pianistova interpretacija Ravelovega Koncerta za klavir in orkester v G se je izražala s pronicljivo iskrenostjo tako v duhovitih, igrivih kot v temačnih pasusih. Kompleksnost glasbenega materiala, ki ga enačimo s tehnično veličino klavirskih koncertov Rahmaninova, nam je pianist z dovršeno dinamično in agogično prožnostjo približal, kot bi nam pripovedoval o višji matematiki na poljuden način. Iz njegovih prstov je vela organska povezanost kontrastnih prvin glasbenega stavka. Lirično izpete trenutke je lahkotno povezal z ritmičnimi materiali v občuteno enoviti pripovedi, ki pa si je kot solist ni lastil, temveč jo je prosto delil v skupnem dihu z orkestrom. Po interpretativni veličini in povezanosti obeh, solista in orkestra, je izstopal drugi stavek, Adagio assai, ki je nihal med ganljivo jasnostjo artikulirane melodike in harmonsko razblinjeno zamaknjenostjo. Za pianista se je zdelo, da Ravelovo glasbo ne samo razume, temveč jo na odru dejansko živi. Publika je izzvala še dodatek, Ravelov Alborada del grazioso, v katerem je Bavouzet poudaril temperamentnejšo plat.
Večer je sicer, vsem predhodnim viškom navkljub, močneje zaznamovala izvedba Simfonije v d-molu Césarja Francka, kar je redkost pri koncertih s pianističnim virtuozom. V vrvenju glasbenega stavka smo bili priča izostrenim kontrastom, pri katerih se je zdelo, da želi dirigent mestoma potegniti iz njih še kanček več hitrega tempa pri izmenjavanju orkestrskih sekcij, toda temu so se orkestraši le zmerno predajali, nikoli v škodo urejenosti. Zato se je iz simfonike izrisovala pretanjena lucidna slika, ki jo lahko riše visoko discipliniran in predan korpus glasbenikov. Ob burni martellato temi so bili nekateri glasbeniki vidno vzneseni. V spomin so se nam vtisnili gostota tona in barvitost teksture ob koncu prvega stavka ter predvsem tonski sijaj v solu hornista, oboe v drugem stavku, občutljivi poudarki harfistke in usklajenost viol.
