Robert Schumann je ob poznem odkritju Schubertove Devete simfonije evforično govoril o »nebeški dolžini« Schubertovega dela, ki je samo v trajanju močno prekašalo simfonična dela tistega časa. Ta Schumannov izrek mi je rojil po glavi praktično čez celoten koncert srebrnega abonmaja, na katerem je za klavirjem kraljeval sir Andras Schiff. Koncert je bil najprej izrazito ekstenziven, še posebej prvi del, v katerem je pianist nanizal Bachova in Haydnova dela, pri čemer se je takšna »nanizanka« izkazala za skrbno premišljeno, saj so skladbe proti pričakovanjem med seboj vzpostavljale zanimiva razmerja, celo podobnosti. Schiff v logično zaporedje ni povezal zgolj atmosfersko sorodnih del, temveč tudi takšna, ki izkazujejo postopna slogovna prehajanja in celo motivične povezave, kar je bilo še posebej očitno ob sosledju Bachovega Capriccia in Haydnove Sonate v Es-duru. Poleg premišljenega zaporedja pa je zasnova izkazovala tudi stopnjevanje. Če je v Ariji iz Goldbergovih variacij Schiff še previdno napenjal melodijo, Haydnova zgodnja Sonata v c-molu pa je jasno izkazovala zagate skladatelja pri oblikovanju sonatnega cikla, so z bistveno večjo izrazitostjo, tudi ekspresivnostjo, zapele Haydnove Variacije v f-molu, dokler ni z mojstrovo zadnjo, gotovo tudi najboljšo Sonato v Es-duru večer dosegel svojega prvega vrhunca.

Prvi del koncerta se je tako v svoji potopljenosti v 18. stoletje lahko zazdel skorajda preveč premočrten, toda majhne razlike, ki jih je napenjala izbrana klavirska literatura, so se ob mojstru detajla in poživljanja najmanjših glasbenih arabesk vse bolj spreminjale v prečiščene interpretacije, ki iščejo zgolj glasbo. Schiffa smo tako lahko spoznali kot pianista, ki se odmika od sodobne bahave virtuoznosti – ta mu je zgolj nevidno orodje za dosego drugačnih ciljev – tuje mu je tudi koketiranje z glasbenimi in zunajglasbenimi efekti, njegova interpretacija se rojeva zgolj iz glasbe. Tako po eni strani ostaja asketsko odmerjen (izbira tempov, dinamični kontrasti, artikulacija, pedaliziranje), po drugi pa njegovi muzi ne uide niti najmanjša podrobnost – vsak najkrajši lestvični niz pridobi svoje dinamično življenje, tudi izoliran ton poseben zven, enostaven akordski melodični obris pa ekspresiven vzgib. Schiff s svojo interpretacijo ničesar ne pripoveduje, ne išče asociacij, temveč zgolj razkriva najbolj esencialno glasbeno tvarino, zaradi česar se zdi skoraj nekakšen klavirski Buda. Toda razkošen in radodaren Buda.

Drugi del je prinesel ponovno pomenljivo sopostavitev Mozartovega Adagia v h-molu in Schubertove poslednje Sonate v B-duru. Mozartov Adagio se v takšni konstelaciji ni izkazal zgolj s svojo nenavadno ekspresivno harmonijo, temveč z večnim kroženjem osnovnega materiala tudi kot napovedovalec Schubertove »nebeške dolžine«. V tej Schiff ponovno ni iskal možnih zunanjih, torej avtobiografskih vzgibov – delo je nastalo v letu skladateljeve smrti – temveč je tipal za osnovnimi glasbenimi gradniki. Morda je na kakem zavoju zaobšel možno patetiko, a zato razkrival Schubertovo nenavadno melodično milino, vrh pa dosegel presenetljivo s Scherzem, ki je s svojimi številnimi artikulacijskimi detajli postregel s pravim ognjemetom glasbenosti. Ko se je zdelo, da Schiff ne more še bolje dokazati svoje popolne spojenosti z glasbo, me je dotolkel z »branjem« Mozartove Sonate facile, ki smo jo najbrž igrali vsi. A tudi v tem komadu za učeče se je Schiff našel toliko glasbe in nalezljivega elana, da smo z lahkoto odmerili lastno majhnost v primerjavi s tem glasbenim titanom. Najbrž ne samo poslušalci in amaterji.