Skozi pronicljive vizije in analitične uvide nekaterih dirigentov oz. trudom tistih, ki so iskali njen avtohton zven, se je baročna glasba le izvila iz otrdelega prijema estetike klasike 20. stoletja, ko so se izvajalci baroka ozkogledno osredotočali zgolj na lepoto simfonične teksture velikih orkestrov. To so počeli po takratnem standardu; po vzoru prelivajoče gostega zvoka Karajana ali predirljivo bombastičnih odtenkov taktirke Bernsteina. Toda kasneje se je zanimanje usmerilo v baročno pristnost zvena iz 17. in 18. stoletja. Šele v zadnjih letih zato uživamo zgodovinsko informirane izvedbe, ki razkrivajo bistvo baroka. Srž tiči v kontrastnosti in ne v tonski lepoti. Vodilo baročne estetike namreč poganja doktrina afekta - antično prepričanje o moči glasbe kot prevodnika intenzivnih čustvenih stanj.
Med slednje vplivne baročne osebnosti spada gostujoči dirigent 10. Filharmoničnega baročnega festivala. Toda ob veselem pričakovanju mnogoterih razkritij novih baročnih vsebin, smo bili na koncertu Razkošno izpod historično informirane taktirke Reinharda Goebla deležni bolj enoznačni interpretaciji. Glasbeni tok v vseh skladbah je poganjala in dominirala ena dirigentova lastnost. Dirigentov fokus na neizprosni, nepopustljivi hitrosti tempa nam je sicer mestoma jemal dih in pa tudi dojemljivost za muzikalno dimenzijo. S hitrostjo je Goebel pometel je s kompleksnostjo in iz naplastene živahnosti notranjih premikov baročnega toka napravil preveč enolično zmes. Tempu v Koncertantnem pasticciu je uspešno kljubovala violinistka Ana Dolžan, ki ji je v arpeggiih le tu pa tam kakšen ton ušel izpod stroge intonacije. In če se je za pasticcio zdelo logično pohitevanje v vse smeri, kar je enkrat orkestrsko homogenost zapeljevalo že kar proti robu skupne igre, pa se je dirigent meni nič tebi nič podal v nadaljnja nevarna razmerja. Igra s potencialom virtuoznosti ni dovolila muzikalnega prostora solistom.
Mimobežnim glasbenim utrinkom baročne briljance Bachovega stavka, v katerem orkestru ni bilo dano, da bi izrisali kakšne očitnejše dinamične in agogične nianse, pa je v nadaljevanju nekaj teže pohvalno in presenetljivo dodal Zbor SF. S polnejšimi, nabreklimi konturami melodičnih zborovskih gradacij se je Maša v G-duru odpirala emocionalnim globinam. Zbor je podajal barvno uravnotežen glasbeni stavek, pri čemer je sopranski part primerno mestoma oblebdel in tenorski part jasneje prodiral skozi gostoto kontrapunkta z izostrenimi melizmi. Svetle točke večera so predstavljale tudi oboe, konkretneje solistična oboa Viktorije Razdevšek, ki je z gladkim in gibkim tonom povezovala melodično razvejanost v učinkovite muzikalne frazeme. Oboe pa je po virtuozni in muzikalni plati bistveno dopolnjeval fagotist. Bariton Martin Kozjek je svoj solistični part podal glasovno suvereno z interpretativno angažiranostjo, pri kateri se zdi, da bi si lahko privoščil še kaj več manevrskega prostora. Sopranistki Neži Vasle je uspelo več lebdeče jasnosti tona in sopranske lahnosti, medtem ko je altistki Ani Potočnik mestoma zmanjkalo prodornosti in je zato ostajala malce preveč v ozadju. Z impozentnejšo odrsko karizmo je nastopil tenorist Oleksandr Nastasiichuk, ki ga odlikuje tudi lepota polnejšega in barvno izrazitejšega falsetnega zvena. Temu pa je ob koncu fraz mestoma le zmanjkalo natančnosti in so se zgodili intonančni zdrsi.
Izvedbo zbora Bleib uns je dirigent pomenljivo posvetil trem umrlim rudarjem. Ganljiv moment se je prevedel v začetek izvedbe kantatnega stavka, v katerem smo prvič zaslišali dinamiko piana in nekaj več dinamičnih premikov. Presunljivo fraziranje zbora in prelivanje orkestrskih linij se je kaj hitro razblinilo v fanatični hitrosti. Škoda, da je tako ugleden gost iz tako pomenljivega repertoarja namesto nadvse vznemirjujoče glasbe baročnih kontrastov napravil maraton izenačenih glasov.
