Na kosmatih veščjih krilih
Ameriški režiser Michael Gitlin nam v filmu Nočni obiskovalci, ki bi s svojo eksperimentalno zasnovo skoraj bolj sodil v kakšno galerijo sodobne umetnosti kot na filmski festival, odstre pogled v svet vešč in moljev, teh na videz neuglednih žuželk, ki se nam, ko se v poletnih nočeh zaletavajo v naše luči in ekrane, zdijo samo skrajno nepotrebne. Gitlinov nenavadni film pa razkrije njihov čudaški mikrokozmos, neverjetno biodiverziteto, nezemeljsko lepoto, vlogo v ekosistemu in vezi, s katerimi se pripenjajo na človeški svet, obenem pa vseskozi ohranja tudi element misterioznega in grozljivega.
Ko v ekstremnih bližnjih planih opazujemo z bogatimi kožuščki pokrita telesa vešč, se nam zdijo kot kakšni ljubki kužki, ko spremljamo preobražanje gosenic iz ene razvojne faze v drugo, pa so videti kot bitja z drugega planeta – fascinantna, a srh in gnus vzbujajoča. Gitlin ta ambivalentna človeška občutja do nočnih metuljev, ki nihajo med popolno banalnostjo in srhljivo tujostjo, vtke tako v vizualno kot tudi v zvočno plast filma.
Svoja živalska tihožitja podlaga z naravnimi žuželčjimi zvoki, groteskno odmevajočimi komentarji njihovih občudovalcev in ritmično elektronsko glasbo, ki je na eno uho slišati futuristično, na drugo pa kot kakšna primitivna plemenska glasba. Na vse to nalaga še mnoge z molji in veščami prepletene anekdote, kot sta njegova osebna zgodba o obleki za mamin pogreb, ki so jo objedli molji, ali pa poročilo o zgodovinski zablodi znanstvenika, ki je v Ameriko pripeljal invazivno vrsto vešče, s katero je kanil proizvajati svilo. Tako nas Gitlin na kosmatih veščjih krilih nosi sem in tja po lastnih možganskih vijugah in asociacijah, da bi nam odprl vrata v skrivnostne svetove, ki jih poznajo le nespečneži.
Špela Barlič
Vojna je tiha groza
Podob ukrajinske vojne ne manjka, ukrajinska režiserka Oksana Karpovič pa se je že ob njenem izbruhu teme lotila z zavedanjem, da se je mora lotiti drugače kot to počno vojni poročevalci. In tako se je med drugim odločila uporabiti tudi ukrajinske prisluhe telefonskih pogovorov ruskih vojakov s svojci v Rusiji; o vojni tako govori ena stran, druga je zastopana s podobo.
Kamera nas pelje skozi puste krajine, po cestah, zoranih od tankov, skozi dolge vasi brez enega samega prebivalca, saj so prav vse hiše uničene, sistematično in brez napake; med vožnjo slišimo le zvok vozila in občasno oddaljeno grmenje. Ta prazna pokrajina pod sivim nebom, posuta z uničenimi domovi, se počasi zaleze v gledalca enako kot edini zvok, ropot vozila. Edino človeško, kar prekinja to izpraznjenost, so kratki posnetki pogovorov ruskih vojakov z ženami in materami v off glasu. Ti pogovori izrisujejo strašno sliko: vojaki sprva previdno pripovedujejo o svoji izgubljenosti, o kaosu in nepripravljenosti ruske vojske, žene, očitno povsem zastrupljene od ruske propagande, pa jim govorijo, da to ne drži, da je treba te »nacije in pedre pobiti, ker so nas napadli«, da naj zdržijo, vojne bo kmalu konec. In vojaki osramočeno umolknejo, ali pa govorijo o drugih rečeh, o prekrasnih supergah mrtvega Ukrajinca, o tem, kako dobro ljudje tu živijo. V dolgi vrsti ženskih glasov je en sam, ki svojemu vojaku obupano kriči, da je vojna norost, da jim država laže, da so hrana za topove. A bolj ko vojna traja, bolj brezdušni so vojaki, bolj sadististični. Okoliščine zmagujejo.
Vmes vidimo urbane dele Ukrajine, prestreljene stolpice, fante, ki na igrišču igrajo odbojko, ljudi, ki čakajo na hrano, in tudi skupino invalidnih ujetih vojakov. Prestreženi ni spektakularen vojni film, poln junakov, to je pretanjena pripoved o manipulaciji politike z ljudmi, o spreminjanju človeka v morilca, o grozotah, ki jih ni treba več kazati, ker ob njih le še gledamo vstran. In ker je vojna, kot pove Oksana Karpovič, v največji meri tiha groza.
Tanja Lesničar - Pučko
Kam peljejo vlaki
»Upanje obstaja, neskončno ga je; samo ne za nas,« se čez platno izpiše citat Franza Kafke, ki čez preostanek dokumentarnega filma Vlaki tesnobno obvisi v zraku; nad arhivskimi posnetki, ki v odsotnosti vsakršnega dialoga izrisujejo portret Evrope 20. stoletja. Ritem vlaka je sprva živahen; ljudje skozi okna kupejev spoznavajo svet, a spokojnost udobnejših in hitrejših potovanj kmalu prekine prva svetovna vojna. Vlak čez noč postane vojaško orodje; s tem pa tudi klasična kompozicija poljskega skladatelja Pawla Szymanskega, edina zvočna spremljava tega precizno zmontiranega arhivskega materiala, postane vse bolj zlovešča in disonantna. Ob njej zdaj spremljamo sistematično prevažanje orožja in razstreliva, pa tudi mladih moških, ki ob vkrcavanju veselo mahajo svojcem; ter se nato že trenutek kasneje z istimi vlaki vračajo iz fronte, z amputiranimi nogami, tresavico in iznakaženimi obrazi.
Potniki vlakov so večinoma anonimni, izbrskani iz 46 arhivov z vsega sveta, tudi Slovenije, a med njimi vsake toliko uzremo znane obraze: izsek iz filma Charlieja Chaplina in posnetek Adolfa Hitlerja, katerega režim vlake ponovno spremeni v prevoz orožja in ljudi, ki jih zdaj kot živino prevaža v koncentracijska taborišča. Ko kamera neznanega avtorja v objektiv ujame izstradana trupla, ki obležijo v vagonih, spust bomb iz vojaških letal, ki rušijo mesta in železniške tire, ter na tisoče razseljenih ljudi, ki si čez hrbet oprtajo svoje skromno imetje, da jih vlak popelje v novo življenje, pa hkrati postane jasno, da vlak v tem izjemnem dokumentarcu Macieja Drygasa simbolizira cikel zgodovine, ki se vedno znova ponavlja. Slika ves čas govori sama zase; in Vlaki ne potrebujejo nobenega spremljajočega besedila, da bi jih bolj kot dokument preteklosti razumeli kot svarilo, kam nas vodi sedanjost.
Veronika Zakonjšek
