Marsikdo je ob naslovu knjige verjetno pomislil bodisi na afero, v katero je bila nedavno vpletena neka druga slovenska pisateljica, bodisi na škandal, ki ga je pred nekaj leti zakuhal slovenski igralec in režiser, in ti asociaciji se po branju naslovne zgodbe izkažeta za upravičeni. Ne le da je ena od njenih dveh osrednjih protagonistk uveljavljena slovenska pisateljica v srednjih letih, ki v svojem sedmem romanu plagira delo svoje nekdanje študentke, marveč tudi fiktivna avtorica tuje besedilo plagira iz obupa (Kobal) in plagiranje zanika oziroma ga prekvalificira v povsem legitimen medbesedilni literarni postopek (Babnikova).
Da je naslovna zgodba novega dela Anje Mugerli ravno ta(kšna), ne preseneča. V njej so združene ključne slogovne, vsebinske, motivne in tematske poteze preostalih osmih zgodb, ki brez izjeme naslavljajo življenja protagonistk (tako čustvene kot eksistencialne zagate). Jezik pripovedi je praviloma deskriptiven, odmaknjen in suh, očiščen metaforike in podob, osredotočen na materialno – na oblačenje in slačenje, vstopanje, izstopanje, drobne geste in velike kretnje –, a v tem, kot je za avtorico značilno, nadvse zgovoren. V dihotomiji pokazati-povedati se avtorica vedno znova odloči pokazati: osamljenost po izgubi oziroma ločitvi od bližnjega (kot denimo v zgodbah Plagiat, Motovilka, Na vdih), vzgibe, ki vodijo v izdajo zaupanja (Plagiat, Angelčki), potrebo po pripadnosti in sorodno potrebo po bližini (Angelčki, Tatica, Zofi) ter razmerje med človekovim javnim in zasebnim »licem« (Sestri, Angelčki, Plagiat). Med branjem v oči ravno tako bijeta erotična motivika, razpeta med zgolj namigi (kot v Tatici) in polnokrvnimi akti (kot, recimo, v Motovilki in Plagiatu), ter milje, v katerem se giblje ali iz katerega izhaja večina protagonistk. Čeprav se v naslovni pripovedi in Motovilki seznanimo z dvema pisateljicama, ki uživata nekaj privilegijev višjega družbenega razreda – najmanj možnost potovanj, največ ekonomsko stabilnost –, je težišče zgodb postavljeno v okolja nižjega razreda, prepredenega s socialnimi in ekonomskimi stiskami. Bivanjska negotovost protagonistk in njuna čustvena razrvanost sta v obratnem sorazmerju z gotovostjo, urejenostjo in uravnovešenostjo proze, to razmerje pa v zgodbah tudi najmočneje učinkuje.
Nova zbirka Anje Mugerli je v sebi zaključeno, konsistentno literarno delo. V avtoričinih besedilih nič ne visi čez rob, marveč je ob njem zavito strogo kot pokrov. To kajpak ne pomeni, da je bralna izkušnja odbijajoča, nasprotno, kljub zahtevnim tematikam, ki jih obravnava, je prijetna, in natanko ta obrtniška prijetnost je Plagiatov največji problem. Besedila praviloma že v uvodnih taktih razkrijejo svoje »problemske karte« in bralka med branjem upa, potihoma navija, da zgodba ni to, kar se zdi, kot kar se že od začetka ponuja. Upa in navija zaman, saj pod trdno zavitim pokrovom ni prostora za presenečenja, za odklone, za tveganja. Ne zgodi se pogosto, toda v primeru Plagiata se je: obrtniška veščina je utopila strast, brez strasti pa zgodbe ne morejo odzvanjati. Prerade in prehitro odtavajo proč.