Urugvajska književnost pri nas ni popolna neznanka, posebej v zadnjih letih zdržema in pri različnih založbah izpod peres različnih prevajalcev dobivamo v branje dela njihovih velikanov, kot sta denimo Mario Benedetti ali Juan Carlos Onetti, predstavnika generacije 45, ki ji je pripadala tudi avtorica pričujočih Ljubezenskih pesmi Idea Vilariňo (1920–2009). Prevod te osrednje zbirke ne le znotraj pesničinega opusa, temveč tudi širše, je vsekakor literarni dogodek, in prav tako je tudi videti pozorno pripravljena dvojezična knjiga, ki uvaja avtorico kot izrazito angažirano, a tudi skrivnostno osebnost, precej prostora pa nameni tudi predstavitvi antologijske zbirke, ki jo je pesnica urejala in predelovala vse do smrti.
Gre za proces klesanja, ki ga je mogoče interpretirati tudi v širšem nacionalnem, regionalnem in celo svetovnem literarnem kontekstu, kot opozarja pisec spremne besede in opomb Francisco Tomsich, in se kaže v izrazito asketski strukturi pesmi. Kot bi bila okleščena oblika protiutež sicer – vsaj v našem kulturnem prostoru tako razumljenim – (pre)velikim besedam, kot so ljubezen, smrt, nič, žalost … oziroma protiutež strastni ljubezenski čutnosti in čutenju, ki vibrira skozi celotno zbirko.
Pesmi Idee Vilariňo so resnično podobne tangu, ki ga je pesnica tudi preučevala in se nad njim navduševala, v njih vlada skrajna formalna strogost, jasen ritem, nekakšna odsekanost, na vsebinski ravni pa gorečnost, izpovedana z minimalnimi pesniškimi sredstvi, docela neposredno: »Hočem, da pozabiš svoje ime / v moji sobi v mojem naročju / hočem te ljubiti / končno hočem raztrgati / premagati tvojo kožo / in za vedno vstopiti v tvojo kri«. Kljub temu zavestnemu (reformističnemu) pesniškemu pristopu, ki so ga preučevalci označili kot »antiretoričnega« in »realističnega«, v pesmih vztraja zanesenost, ki nenehno niha med izpolnjenostjo in neizpolnjenostjo ljubezenskega razmerja. To protislovje opazimo tudi na ravni zbirke kot celote, kajti ne beremo »kronike« nekega odnosa, ki bi se razvijal od zaljubljenosti preko vrhunca v združitvi ljubimcev do (tragičnega) razhoda, temveč so vse te faze v knjigi, včasih tudi v samcati pesmi hkratne, pomešane. Pravzaprav je nemogoče razbrati, in konec koncev niti ni pomembno, kaj so sanjske podobe, kaj želje, fantazije, kaj pa izkustvo, temelj pesmi je čustvo samo po sebi, a še to ne nujno nedvoumno, jasno ali celo resnično! Pesniška zbirka se zaključuje prav z verzi, ki poudarijo njeno izrazito negativno dialektiko: »Ljubezen / kje je bila / kakšna je bila / zakaj med vsemi nočmi nikoli ni bilo / ljubezenske noči / ljubezni / ljubezenske noči / besede«. Skrivnostnost, nepreglednost izpovednih ravni je sploh ena glavnih varovalk, ki pesmi uspešno brani pred patosom ali čustvenim obupom.
Navsezadnje v taki zagonetni vlogi nastopi tudi naslovnik teh ljubezenskih izpovedi, kajti čeprav je zbirka kot celota posvečena domnevno veliki pesničini ljubezni, že omenjenemu J. C. Onettiju, ni nujno, da pesmi vselej in izključno nagovarjajo njega: »O, ljubezen mojega življenja / zmotila sem se. / Nisi bil ti nisi bil ti / ali nisi bil več kot ti / in imela sem rada drugega«.
Z Ljubezenskimi pesmimi Idee Vilariňo v naš prostor vstopa precej drugačen, veliko burnejši tip izpovedovalke, kot smo (v naši pretežno zadržani poeziji) vajeni. Po moči in strogi silovitosti je morda še najbolj podobna poeziji Berte Bojetu, le s pomembno razliko, da izpoved ne prihaja iz nasilne ali kako drugače »zlorabljene« ljubezni, temveč polnega, opolnomočenega doživljanja, ko so vse vajeti trdno v njenih rokah.
