Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) skupaj z Gledališkim inštitutom Zbigniewa Raszewskega iz Varšave in Gledališkim inštitutom Bratislava od leta 2019 vodi mednarodni projekt Klasiki v stripu: Vzorčni model inovativne kulturno-umetnostne vzgoje v srednji šoli. V vsaki državi je nastal po en strip, pri čemer so sodelujoči inštituti angažirali enega od domačih priznanih vizualnih umetnikov. Pri nas je bil to Ciril Horjak, znan tudi kot dr. Horowitz, ki je z 996 sličicami opremil strip Kralj Ubu ali Poljaki, za katerega je prevod prispeval Primož Vitez. Horjak je začel z ustvarjanjem v času epidemije, na njegovo delo pa je vplivala tudi vojna v Ukrajini, saj je v stripu prizor bitke med Rusi in Poljaki na ukrajinskem polju z začetka 16. stoletja. Stripi so izšli v vseh treh jezikih, njihov nastanek pa je neločljivo povezan s srednješolskimi dijaki, ki so bili del fokusnih skupin in ki jim je stripovski projekt tudi namenjen. Partnerji so z umetniki, dijaki in učitelji razvili kulturnovzgojne programe za ustvarjalno poučevanje dramatike preko stripa. V Sloveniji so pri tem sodelovali dijaki gimnazij Bežigrad, Ledina, Kranj in Vič.

Oder na papirju

Mojca Jan Zoran iz Slovenskega gledališkega inštituta, ki je tudi urednica slovenske izdaje, pove, da so k projektu pristopili z vidika gledališke uprizoritve, ki je tudi sicer stičišče različnih področij ustvarjanja in sodelovanja. Ugotavlja, da se ljudje nekako bojijo branja dramskih besedil. »Mladi in splošna javnost imajo pri branju drame povsem formalne težave. Težko berejo dialoško obliko, didaskalije. Težko si v glavi zgradijo prostor, odnose in hkrati berejo dramski tekst.«

Strip je v okviru projekta predstavljal formo izraza, ki zelo jasno nagovarja široke množice; ideja, da bi združili gledališče in strip, se je izkazala za uspešno in učinkovito. »Strip tako postane uprizoritveni princip dramskega teksta. Seveda ima svoje zakonitosti, kar pomeni, da težko prenese dolge tekste, a s tem se nismo pretirano ukvarjali. Dramska dela smo želeli predstaviti kot celoto v originalu, ne kot poenostavljeno ali za strip prirejeno verzijo.«

Bistvo klasikov v stripu je dramo narediti dostopno širši javnosti kot literarno in vizualno umetnino na papirju. Rok Andres, urednik slovenske izdaje stripov Romeo in Julija ter Antigona, je prepričan, da gre za »odličen primer, kako dramatiko približati bralcem na način, da ne poenostavlja osnovnih dramskih besedil in obenem ne podcenjuje bralca«. Stripi so tudi sicer v slovenski knjižni produkciji čedalje bolj priljubljeni. »Za današnjo vizualno družbo so precej razumljivo orodje,« dodaja Mojca Jan Zoran. »Se mi pa zdi, da ga ne smemo jemati zgolj kot orodje za nekaj. Sama ga jemljem kot umetnost, se pravi kot samostojno vizualno in literarno umetnost. Zakonitosti stripa so pravzaprav zelo podobne zakonitostim gledališkega odra, nahaja se nekje vmes med filmom in odrsko predstavo, s to razliko, da si bralec stripa sam odreja čas, kako ga bo bral.«

Slovenski gledališki inštitut je z dijaki, profesorico Mojco Osvald z gimnazije Bežigrad in Cirilom Horjakom publikacijo Kralj Ubu in Poljaki obogatil z zbirko dodatnih ustvarjalnih dejavnosti za delo z dramskimi besedili in stripi ter pojmovnim priročnikom z osnovnimi stripovskimi izrazi. V kratkem načrtujejo tudi spletno razstavo, s katero bodo še dodatno širili znanja in razgledanost o treh dramskih besedilih ter zgodovini njihovega uprizarjanja.

»Sem zagovornica tega, da je umetnost najprej namenjena umetnosti. Stripa ne delaš, da bi dosegel nekaj drugega, ampak da bi spoznal vizualno umetnost in literaturo. Hkrati pa lahko rabi za premislek o današnji stvarnosti. To so zelo pomembne zadeve. Mlade smo že na začetku povabili zraven, da bi povedali, kakšen je njihov odnos do tega. Rodilo se je kup zanimivih idej, kot bi delali gledališko uprizoritev,« še zaključi Mojca Jan Zoran.